Pojdi na vsebino

Sesalci

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Mammalia)

Sesalci
Časovni razpon: pozni trias ali srednja jura – recentno
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Klad: Amniota (amnioti)
Klad: Synapsida (sinapsidi)
Klad: Mammaliaformes
Razred: Mammalia (sesalci)
Linnaeus, 1758
Živeče podskupine

Sesálci (znanstveno ime Mammalia) so najvišje razviti razred vretenčarjev in s tem tudi najbolj razvite živali. Sesalce odlikuje prisotnost mlečnih žlez, ki proizvajajo mleko za hranjenje mladičev, širok predel neokorteksa v možganih, dlaka ali kožuh ter tri slušne kosti v srednjem ušesu. Imajo štiriprekatno srce in so toplokrvni. Te značilnosti jih razlikujejo od plazilcev in ptic, od katerih so se njihovi predniki ločili v obdobju Karbona pred več kot 300 milijoni let. Opisanih je bilo približno 6.640 obstoječih vrst sesalcev, ki so razdeljene v 27 redov. Študij sesalcev se imenuje mamologija.

Največje skupine sesalcev po številu vrst so glodavci, netopirji in žužkojedi (vključno z ježki, rovkami in rovkami). Naslednji trije so primati (vključno z ljudmi, opicami in lemurji), parkljarji z neparnim številom prstov (vključno s prašiči, kamelami in kitami) in zveri (vključno z mačkami, psi in tjulnji).

Večina sesalcev je inteligentnih, nekateri imajo velike možgane, so seznanjeni s seboj in uporabljajo orodja. Sesalci se lahko sporazumevajo in oglašajo na več načinov, vključno s proizvodnjo ultrazvoka, označevanjem z vonjem, opozorilnimi signali, petjem, eholokacijo; in v primeru ljudi, z zapletenim jezikom. Sesalci se lahko organizirajo v fission-fusion družbe, hareme in hierarhije, lahko pa so tudi samotarji in teritorialni. Večina sesalcev je poligamnih, vendar so nekateri lahko monogamni ali poliandri.

Sesalce delimo na tri glavne skupine glede na način razmnoževanja:

  • Stokovci (Monotremata): Primeri: kljunaš, kljunati ježek; to so najbolj primitivni sesalci, saj ležejo jajca. Mladiče hranijo z mlekom, vendar nimajo pravih seskov. Živijo predvsem v Avstraliji in na Tasmaniji
  • Vrečarji (Marsupialia): Primeri: kenguru, koala, vombat; mladiči se rodijo zelo nerazviti in svojo rast nadaljujejo v materini torbici (marsupij). Živijo predvsem v Avstraliji, Novi Gvineji in delih Amerike.
  • Višji sesalci (Placentalia): Primeri: človek, pes, mačka, slon, kit, netopir; najštevilčnejša in najbolj razvita skupina. Mladiči se razvijajo v maternici, kjer so povezani z materjo preko posteljice (placente), ki omogoča izmenjavo hranil in kisika. Živijo po vsem svetu.

Klasifikacija

[uredi | uredi kodo]
Več kot 70 % vrst sesalcev pripada redovom glodavci (Rodentia), netopirji (Chiroptera) in žužkojedi (Eulipotyphla).
  1. Rodentia (40,5%)
  2. Chiroptera (22,2%)
  3. Eulipotyphla (8,80%)
  4. Primates (7,80%)
  5. Artiodactyla (5,40%)
  6. Carnivora (4,70%)
  7. Diprotodontia (2,30%)
  8. Didelphimorphia (1,90%)
  9. Lagomorpha (1,70%)
  10. Dasyuromorphia (1,30%)
  11. Afrosoricida (0,80%)
  12. Cingulata (0,30%)
  13. Macroscelidea (0,30%)
  14. Peramelemorphia (0,30%)
  15. Perissodactyla (0,30%)
  16. Pilosa (0,30%)
  17. Scandentia (0,30%)
  18. Paucituberculata (0,10%)
  19. Pholidota (0,10%)
  20. Hyracoidea (0,09%)
  21. Monotremata (0,08%)
  22. Sirenia (0,06%)
  23. Proboscidea (0,05%)
  24. Dermoptera (0,03%)
  25. Microbiotheria (0,03%)
  26. Notoryctemorphia (0,03%)
  27. Tubulidentata (0,02%)

Klasifikacija sesalcev je šla skozi več revizij, vse odkar je Carl Linnaeus prvotno opredelil ta razred. Nedaven pregled področja ponujata dela avtorjev McKenna in Bell (1997) ter Wilson in Reeder (2005).[1] Simpson (1945)[2] ponuja sistematiko izvora in odnosov sesalcev, ki se je univerzalno poučevala do konca 20. stoletja. Vendar pa je bilo od leta 1945 postopoma najdenih veliko novih in podrobnejših informacij: paleontološki zapis je bil ponovno umerjen, v vmesnih letih pa je bilo veliko razprav in napredka glede teoretičnih temeljev same sistematizacije, deloma zaradi novega koncepta kladistike. Čeprav sta terensko in laboratorijsko delo Simpsonovo klasifikacijo postopoma zastarela, ostaja ta kljub znanim težavam najbližja uradni klasifikaciji sesalcev.[3]

Večina sesalcev, vključno s šestimi vrstno najbogatejšimi redovi, spada v placentalno skupino (Placentalia). Trije največji redovi po številu vrst so:[4]

Ostali rodovi so:

Po podatkih dela Mammal Species of the World, je bilo leta 2006 opredeljenih 5.416 vrst. Te so bile razvrščene v 1.229 rodov, 153 družin in 29 redov.[4] Leta 2008 je International Union for Conservation of Nature (IUCN) v okviru petletne globalne ocene za svoj Rdeči seznam IUCN naštela 5.488 vrst.[5] Raziskava, objavljena leta 2018 v reviji Journal of Mammalogy navaja, da je število priznanih vrst sesalcev 6.495, med katerimi je 96 nedavno izumrlih.[6]


Standardizirana učbeniška klasifikacija

[uredi | uredi kodo]

Večina sodobnih učbenikov o mamalogiji je prevzela sedoben, delno standardiziran sistem. Spodnja taksonomija danes živečih in nedavno izumrlih sesalcev temelji na 6. izdaji Vaughanovega dela Mammalogy.[7] Ta pristop najprej loči dve glavni skupini sesalcev: jajcerodne in živorodne. Živorodni sesalci se nato delijo še na dve podskupini: vrečarje (Metatheria) in »placentalne« višje sesalce (Eutheria). V tej klasifikaciji se ne poskuša podrobneje razlikovati med redovi znotraj teh skupin. Sistem prav tako ne upošteva izključno fosilnih skupin.

V tej in poznejših razvrstitvah so družine navedene pod redom, kateremu pripadajo. Podrobnejši odnosi med družinami so opisani v člankih o posameznih redovih.

Podrazred Prototheria - jajcerodni sesalci

Podrazred Theria - živorodni sesalci

Molekularna klasifikacija višjih sesalcev (Placentalia)

[uredi | uredi kodo]
Molekularna filogenija na ravni rodov pri 116 danes živečih vrstah sesalcev, izpeljana na podlagi podatkov o genskih drevesih iz 14.509 kodirajočih zaporedij DNK.[8] Glavni kladi so obarvano: vrečarji (magenta), Xenarthra (oranžna), Afrotheria (rdeča), lavraziaterji (zelena) in Euarchontoglires (modra).

V začetku 21. stoletja so molekularne raziskave, ki temeljijo na analizi DNK, nakazale nova sorodstvena razmerja med družinami sesalcev. Večino teh ugotovitev so neodvisno potrdili tudi podatki o prisotnosti/odsotnosti retrotranspozonov.[9] Klasifikacijski sistemi, ki temeljijo na molekularnih raziskavah, razkrivajo tri glavne skupine oziroma evolucijske linije placent – Afrotheria, Xenarthra in Boreoeutheria – ki so se razšle v kredi. Sorodstvena razmerja med temi tremi linijami so predmet razprav. Predlagane so bile tri možne hipoteze, ki se razlikujejo glede na to, katera skupina se je prva ločila od skupnega prednika. Te hipoteze so Atlantogenata (bazalna Boreoeutheria), Epitheria (bazalna Xenarthra) in Exafroplacentalia (bazalna Afrotheria).[10] Boreoeutheria pa vsebuje dve glavni liniji – Euarchontoglires in Laurasiatheria.

Ocene kažejo, da so se tri glavne placentne skupine med seboj ločile pred približno 105 do 120 milijoni let. Natančna ocena je odvisna od vrste analizirane DNK (jedrna ali mitohondrijska)[11] ter od različnih razlag paleogeografskih podatkov.[10]

Filogenija sesalcev po Álvarez-Carretero et al., 2022:[12]

Mammalia

Anatomija

[uredi | uredi kodo]

Razlikovalne značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Živeče vrste sesalcev lahko prepoznamo po prisotnosti znojnih žlez, vključno s tistimi, ki so specializirane za proizvodnjo mleka za hranjenje svojih mladičev.[13] Pri razvrščanju fosilov pa je treba uporabiti druge značilnosti, saj žleze mehkih tkiv in številne druge lastnosti pri fosilih niso vidne.[14]

Številne lastnosti, ki so skupne vsem živečim sesalcem, so se pojavile že pri najzgodnejših predstavnikih te skupine:

  • Čeljustni sklep – neposreden sklep med spodnjo čeljustnico (spodnjo čeljust tvori le ena kost, v kateri so nameščeni zobje) in luskasto kostjo (os squamosum; majhna lobanjska kost). Pri večini čeljustnikov, vključno z zgodnjimi terapsidi, je sklep sestavljen iz sklepne kosti (os articulare; manjša kost na zadnjem delu spodnje čeljusti) in kvadratne kosti (os quadratum; manjša kost na zadnjem delu zgornje čeljusti).[15]
  • Srednje uho – pri sesalcih iz kronske skupine se zvok od bobniča prenaša preko treh slušnih koščic: kladivce, nakovalce in stremence. Kladivce in nakovalce sta se evolucijsko razvila iz sklepne kosti (os articulare) in kvadratne kosti (os quadratum), ki sta pri zgodnjih terapsidih tvorili čeljustni sklep.[16]
  • Menjava zob – zobje se lahko menjajo enkrat (difiodintno zobovje), ko stalno zobovje izpodrine mlečno ali pa se ne menjajo (kot pri zobatih kitih in mišjih glodavcih).[17] Slonom, lamantinom in kengurujem novi zobje nenehno rastejo vse življenje.[18]
  • Prizmatična sklenina – skleninska prevleka na površini zoba je sestavljena iz prizem, trdnih, paličastih struktur, ki se raztezajo od zobovine do površine zoba.[19]
  • Zatinični čvrš (Occipital condyles) – Dve izboklini na dnu lobanje se prilegata najvišjemu vratnemu vretencu; večina drugih tetrapodov ima samo eno takšno izboklino.[20]

Te značilnosti večinoma niso bile prisotne pri triasnih prednikih sesalcev.[21] Skoraj vsi sesalcem podobni organizmi (Mammaliaformes) imajo epipubično kost (os epipubis), izjema so sodobni placentalni sesalci.[22]

Spolna dvoličnost

[uredi | uredi kodo]
Spolni dimorfizem pri turu, izumrlem divjem predniku domačega goveda

Pri večini vrst sesalcev so samci v povprečju večji od samic, pri čemer so samci pri več kot 45% preiskovanih vrst vsaj 10% večji od samic. Pri večini redov sesalcev je spolna dvoličnost izražena v korist samcev, vendar pri nekaterih redovih ni izrazite razlike ali pa so znatno večje samice (Lagomorpha; zajci in kunci).

Razlika v telesni velikosti med spoloma se pri sesalcih povečuje z velikostjo telesa, kar je skladno z Renschovim pravilom. To nakazuje, da je eden od razlogov za večjo velikost samcev spolni izbor: samci tekmujejo med seboj za dostop do samic. Pri vrstah, pri katerih je takšno tekmovanje izrazitejše, so samci pogosto precej večji od samic. Na stopnjo spolnega izbora vpliva tudi način parjenja.

Spolni izbor je povezan z velikostjo tako samcev kot samic. Vzporedni selekcijski pritisk na telesno maso samic se kaže v tem, da je starost ob odstavitvi mladičev znatno višja pri vrstah, pri katerih se samci parijo z več samicami (poliginija), tudi če upoštevamo telesno maso živali. Večje samice imajo poleg tega praviloma manj potomcev, kar nakazuje,da lahko naravni izbor zaradi razlik v razmnoževalni uspešnosti daje prednost manjšim samicam.

Čeprav ti vzorci veljajo za sesalce kot celoto, se med posameznimi redovi pojavljajo precejšnje razlike.[23]

Biološki sistemi

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Biološki sistem.

Večina sesalcev ima sedem vratnih vretenc. Izjema je morska krava in dvoprsti lenivec, ki imata šest vratnih vretenc, ter triprsti lenivec, ki jih ima devet.[24] Vsi možgani sesalcev imajo neokorteks, predel možganov, ki je značilen samo za sesalce.[25] Možgani placentalnih sesalcev imajo tudi kalozni korpus (corpus callosum), ki povezuje levo in desno možgansko poloblo. Tega dela možganov nimajo stokovci in vrečarji.[26]

Didaktični modeli sesalskega srca

Krvožilni sistemi

[uredi | uredi kodo]
Žirafe imajo sklenjen krvni obtok skozi jetra

Srce sesalcev ima štiri prekate, dva zgornja preddvora, ki sprejemata kri, in dva spodnja prekata, ki potiskata kri naprej.[27] Srce ima štiri zaklopke, ki ločujejo njegove votline in zagotavljajo, da kri teče v pravilni smeri skozi srce (preprečujejo povratni tok). Po izmenjavi plinov v pljučnih kapilarah (drobnih krvnih žilah v pljučih) se s kisikom bogata kri po eni od pljučnih ven vrne v levi preddvor. Kri priteka skoraj neprekinjeno nazaj. Iz levega preddvora nato skozi odprtino prehaja v levi prekat. Večina krvi se v prekat pretoči pasivno, ko sta preddvora in prekata sproščena, toda proti koncu sprostitve prekatov pa se levi preddvor skrči in potisne preostalo kri v levi prekat.

Tudi srce, tako kot druge mišice, potrebuje hranila in kisik, ki jih najdemo v krvi, in se oskrbuje preko koronarnih arterij.[28]

Rdeče krvničke sesalcev nimajo celičnega jedra, zato je v njih več prostora za hemoglobin, kar bistveno poveča njihovo sposobnost prenašanja kisika.[29]

Prebavni sistem

[uredi | uredi kodo]
Primerjava zob meljakov (za rezanje hrane, ki so nameščeni v zadnjem delu ustne votline) pri pižmovi hijeni, ki se prehranjuje z žuželkami (levo), in sivem volku (desno), ki se prehranjuje z velikimi vretenčarji.

Rastlinojede živali so razvile različne telesne strukture, ki jim omogočajo uživanje rastlinske hrane. Za razgradnjo rastlinskih tkiv imajo zobe, katerih oblika je prilagojena vrsti hrane. Na primer, sadjejedci (živali, ki se hranijo predvsem s sadjem) in rastlinojedci, ki se hranijo z mehkim listjem, imajo na primer zobe z nizkimi zobnimi kronami, prilagojene mletju listov in semen. Pašne živali, ki se prehranjujejo predvsem s trdimi travami, bogatimi s silicijevimi spojinami, imajo zobe z visokimi zobnimi kronami. Ti omogočajo mletje trdih rastlinskih tkiv in se obrabljajo počasneje kot zobje z nizkimi kronami.[30] Večina mesojedih sesalcev ima zobe, katerih dolžina se razlikuje glede na prehrano, dolge podočnike in podoben vzorec menjave zob.[31]

Želodec sodoprstih kopitarjev (Artiodactyla) je razdeljen na štiri dele: vamp, kapico, devetogub in siriščnik (vamp imajo le prežvekovalci). Ko žival zaužije rastlinsko hrano, se ta v vampu in kapici pomeša s slino ter se loči na trdni in tekoči del. Trdne snovi se zgostijo v kepo, ki ga žival povrne iz želodca v usta. Ko je grižljaj znova v ustih, žival s pomočjo jezika iztisne tekočino in jo ponovno pogoltne. Zaužita hrana nato prehaja skozi vamp in kapico, kjer mikroorganizmi (bakterije, praživali in glive) proizvajajo encim celulazo, ki je potrebna za razgradnjo celuloze v rastlinah.[32]

Lihoprsti kopitarji, za razliko od prežvekovalcev, shranjujejo prebavljeno hrano, ki je zapustila želodec, v povečanem slepem črevesu, kjer jo razgrajujejo bakterije s fermentacijo.[33]

Mesojedci imajo preprost želodec, prilagojen predvsem prebavi mesa. Rastlinojedci imajo nasprotno bolj zapleten prebavni sistem, ki omogoča razgradnjo trdih in kompleksnih rastlinskih vlaken. Slepo črevo je bodisi odsotno ali kratko in preprosto, debelo črevo pa nima izrazitih vrečastih razširitev in ni bistveno širše od tankega črevesa.[34]

Dlaka

[uredi | uredi kodo]

Sesalci so evolucijsko gledano, zelo blizu plazilcem, vendar so v razvoju naredili nekaj pomembnih korakov, ki jim dajejo v boju za obstanek številne prednosti. Luske plazilcev je pri sesalcih zamenjala dlaka, ki učinkoviteje varuje telo pred oddajanjem toplote. Sesalci so edine živali, porasle z dlako. Dlako tvori tulec odmrlih celic, ki je okrepljen s posebno beljakovino - keratinom. Dlaka je lahko tudi v obliki:

Dlaka, ki sestavlja kožuh je iz mehke podlanke in daljših krovnih dlak. Podlanka zadržuje toploto, krovne dlake pa varujejo kožo in podlanko. Pogosto je barva dlake varovalna. Srsti pa imajo tudi čutno vlogo.

Uravnavanje telesne temperature

[uredi | uredi kodo]

Za sesalce in ptice je značilna stalna telesna temperatura, zato so lahko dejavni tudi pri skrajno nizkih ali visokih temperaturah. To je sesalcem omogočilo, da so naselili vsa glavna življenjska okolja. Poseben predel možganov (hipotalamus) nadzira telesno temperaturo in jo uravnava z zviševanjem ali nižanjem celične presnove, širjenje ali oženjem krvnih žil, ki prenašajo toploto iz notranjosti telesa proti površini. Pomembna je tudi barva dlake. Temne barve vpijajo toploto, svetle pa jo odbijajo. Nekateri sesalci dobijo v snegu belo dlako ali pa ostanejo beli vse leto.

Razmnoževalni sistem

[uredi | uredi kodo]

Sesalce glede na razmnoževanje delimo v tri skupine:

  • Stokovci, kamor uvrščamo kljunaša in kljunate ježke, ležejo jajca.
  • Vrečarji kotijo žive mladiče, vendar še nimajo prave posteljice. Mladiči so precej nebogljeni in pri nekaterih vrečarjih preživijo zgodnje obdobje v kožnati vreči, ki je na zunanji strani telesa.
  • Višji sesalci kotijo žive mladiče. Zarodek se razvija v maternici.

Ko se mladič skoti, ga mati še nekaj časa hrani z mlekom, izločkom posebnih mlečnih žlez. Število mladičev v leglu niha med posameznimi vrstami. Brejost traja od 12 dni do 22 mesecev.

Vedenje

[uredi | uredi kodo]

Prehranjevanje

[uredi | uredi kodo]

Za vzdrževanje stalne telesne temperature je potrebno veliko energije, ki jo sesalcem zagotovi izdatna hrana. Mesojedi plenijo (zveri in žužkojedi), rastlinojedi pa se hranijo z rastlinami. Vsejedi uživajo rastlinsko in živalsko hrano.

Surikate

Mnogi sesalci v hladnem letnem času varčujejo z energijo, tako da zapadejo v zimsko spanje. Telesna temperatura in presnova se jim močno znižata. V takšnem stanju se postijo, živijo pa na račun nakopičenih maščobnih zalog. Večji sesalci (medved) ne pozna pravega zimskega spanja, saj ostaja njihova telesna temperatura visoka in se zato tudi hitro prebudijo.

Inteligenca

[uredi | uredi kodo]

Veliki možgani so se pri sesalcih izredno razvili. Najbolj se je povečala skorja velikih možganov, v kateri so asociacijska središča. Veliki možgani so postali središče nadzora nad vsem organizmom. Vedenje sesalcev je bilo zato vse manj stereotipno, vse večjo vlogo pa je prevzemalo učenje.

Družbeni odnosi

[uredi | uredi kodo]

Sesalci se sporazumevajo z vonjalnimi sporočili, ki jih izločajo iz žlez. Sporazumevajo se tudi z dotiki, zapletena sporočila pa si izmenjujejo tudi z glasovi. Vključevanje v skupnost se začne že ob rojstvu. Nekateri sesalci pridejo v stik z vrstniki samo med parjenjem in ob vzreji zaroda, številni pa se družijo v začasne ali trajne skupnosti.

Življenjski prostor

[uredi | uredi kodo]
Afriški sloni med prečkanjem reke
Orjaški panda med jedjo bambusa

Danes poseljujejo sesalci skoraj celotno površje Zemlje, le notranjost Antarktike je brez njih. Živijo v vseh mogočih habitatih, od ekvatorialnega deževnega gozda, do savan, step, brezvodnih puščav, sredozemskih zimzelenih gozdov, listopadnih, mešanih in iglastih gozdov, do tundre ter celo večnega snega in ledu. Srečamo jih ob vseh vodah, od majhnih potokov in mlak, do velikih rek, obalnega morja in odprtih svetovnih morij. Nekateri sesalci dobro plezajo po drevju ali skalah, se izredno hitro gibljejo po odprtih terenih ali se spretno plazijo po gosti podrasti. Nekateri sesalci so se privadili živeti skupaj s človekom, še enim sesalcem, ki pa je med vsem svojim sorodstvom najuspešnejši in najprilagodljivejši.

Vodni sesalci

[uredi | uredi kodo]

Tri skupine sesalcev so se prilagodile življenju v vodi - kiti, plavutonožci in morske krave. Zanje je značilno hidrodinamično telo, pod vodo pa lahko vzdržijo dolgo časa. Kjub temu morajo priti na površino po zrak.

Gibanje

[uredi | uredi kodo]

Sesalci živijo v različnih okoljih in so razvili tudi raznovrstne oblike gibanja. Najpogostejša je štirinožna hoja, medtem ko je dvonožno premikanje redkejše. Glede na to kje se gibljejo jih lahko razvrstimo v tri skupine:

  • leteči sesalec; edina skupina sesalcev, ki lahko aktivno letijo, so netopirji
  • kopenski sesalec,
  • vodni sesalec.
Koala, vrečar
Maldivska kratkogobčna pliskavka, kit
Samica in mladič rjavega medveda v Starem Kotu, zveri
Črni nosorog, lihoprsti kopitar
Rumenogrla miš, glodavec

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Vaughan TA, Ryan JM, Czaplewski NJ (2013). »Classification of Mammals«. Mammalogy (6th izd.). Jones and Bartlett Learning. ISBN 978-1-284-03209-3.
  2. ↑ Simpson GG (1945). »Principles of classification, and a classification of mammals«. American Museum of Natural History. 85.
  3. ↑ Szalay FS (1999). »Classification of mammals above the species level: Review«. Journal of Vertebrate Paleontology. 19 (1): 191–195. doi:10.1080/02724634.1999.10011133. ISSN 0272-4634. JSTOR 4523980.
  4. 1 2 Wilson, Don E.; Reeder, DeeAnn M., ur. (2005). »Preface and introductory material«. Mammal Species of the World (3. izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press, 2 knjigi (2142 str.). str. xxvi. ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494.
  5. ↑ »Mammals«. The IUCN Red List of Threatened Species. International Union for Conservation of Nature (IUCN). april 2010. Arhivirano iz spletišča dne 3. septembra 2016. Pridobljeno 23. avgusta 2016.
  6. ↑ Burgin CJ, Colella JP, Kahn PL, Upham NS (1. februar 2018). »How many species of mammals are there?«. Journal of Mammalogy. 99 (1): 1–14. doi:10.1093/jmammal/gyx147.
  7. ↑ Vaughan TA, Ryan JM, Czaplewski NJ (2013). »Classification of Mammals«. Mammalogy (6th izd.). Jones and Bartlett Learning. ISBN 978-1-284-03209-3.
  8. ↑ Scornavacca C, Belkhir K, Lopez J, Dernat R, Delsuc F, Douzery EJ, Ranwez V (april 2019). »OrthoMaM v10: Scaling-up orthologous coding sequence and exon alignments with more than one hundred mammalian genomes«. Molecular Biology and Evolution. 36 (4): 861–862. doi:10.1093/molbev/msz015. PMC 6445298. PMID 30698751.
  9. ↑ Kriegs JO, Churakov G, Kiefmann M, Jordan U, Brosius J, Schmitz J (april 2006). »Retroposed elements as archives for the evolutionary history of placental mammals«. PLOS Biology. 4 (4) e91. doi:10.1371/journal.pbio.0040091. PMC 1395351. PMID 16515367.
  10. 1 2 Nishihara H, Maruyama S, Okada N (marec 2009). »Retroposon analysis and recent geological data suggest near-simultaneous divergence of the three superorders of mammals«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 106 (13): 5235–5240. Bibcode:2009PNAS..106.5235N. doi:10.1073/pnas.0809297106. PMC 2655268. PMID 19286970.
  11. ↑ Springer MS, Murphy WJ, Eizirik E, O'Brien SJ (februar 2003). »Placental mammal diversification and the Cretaceous–Tertiary boundary«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 100 (3): 1056–1061. Bibcode:2003PNAS..100.1056S. doi:10.1073/pnas.0334222100. PMC 298725. PMID 12552136.
  12. ↑ Álvarez-Carretero S, Tamuri AU, Battini M, Nascimento FF, Carlisle E, Asher RJ, Yang Z, Donoghue PC, in sod. (2022). »A species-level timeline of mammal evolution integrating phylogenomic data«. Nature. 602 (7896): 263–267. Bibcode:2022Natur.602..263A. doi:10.1038/s41586-021-04341-1. hdl:1983/de841853-d57b-40d9-876f-9bfcf7253f12. PMID 34937052. S2CID 245438816.
  13. ↑ Romer SA, Parsons TS (1977). The Vertebrate Body. Philadelphia: Holt-Saunders International. str. 129–145. ISBN 978-0-03-910284-5. OCLC 60007175.
  14. ↑ Purves WK, Sadava DE, Orians GH, Helle HC (2001). Life: The Science of Biology (6th izd.). New York: Sinauer Associates, Inc. str. 593. ISBN 978-0-7167-3873-2. OCLC 874883911.
  15. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani jawbone2006, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  16. ↑ Anthwal N, Joshi L, Tucker AS (januar 2013). »Evolution of the mammalian middle ear and jaw: adaptations and novel structures«. Journal of Anatomy. 222 (1): 147–160. doi:10.1111/j.1469-7580.2012.01526.x. PMC 3552421. PMID 22686855.
  17. ↑ van Nievelt AF, Smith KK (2005). »To replace or not to replace: the significance of reduced functional tooth replacement in marsupial and placental mammals«. Paleobiology. 31 (2): 324–346. doi:10.1666/0094-8373(2005)031[0324:trontr]2.0.co;2. S2CID 37750062.
  18. ↑ Libertini G, Ferrara N (april 2016). »Aging of perennial cells and organ parts according to the programmed aging paradigm«. Age. 38 (2) 35. doi:10.1007/s11357-016-9895-0. PMC 5005898. PMID 26957493.
  19. ↑ Mao F, Wang Y, Meng J (2015). »A Systematic Study on Tooth Enamel Microstructures of Lambdopsalis bulla (Multituberculate, Mammalia) – Implications for Multituberculate Biology and Phylogeny«. PLOS ONE. 10 (5) e0128243. Bibcode:2015PLoSO..1028243M. doi:10.1371/journal.pone.0128243. PMC 4447277. PMID 26020958.
  20. ↑ Osborn HF (1900). »Origin of the Mammalia, III. Occipital Condyles of Reptilian Tripartite Type«. The American Naturalist. 34 (408): 943–947. Bibcode:1900ANat...34..943O. doi:10.1086/277821. JSTOR 2453526.
  21. ↑ Crompton AW, Jenkins Jr FA (1973). »Mammals from Reptiles: A Review of Mammalian Origins«. Annual Review of Earth and Planetary Sciences. 1: 131–155. Bibcode:1973AREPS...1..131C. doi:10.1146/annurev.ea.01.050173.001023.
  22. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani schulkin, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  23. ↑ Lindenfors P, Gittleman JL, Jones KE (2007). »Sexual size dimorphism in mammals«. Sex, Size and Gender Roles: Evolutionary Studies of Sexual Size Dimorphism. Oxford: Oxford University Press. str. 16–26. ISBN 978-0-19-920878-4. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2024. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  24. ↑ Dierauf LA, Gulland FM (2001). CRC Handbook of Marine Mammal Medicine: Health, Disease, and Rehabilitation (2nd izd.). Boca Raton: CRC Press. str. 154. ISBN 978-1-4200-4163-7. OCLC 166505919.
  25. ↑ Lui JH, Hansen DV, Kriegstein AR (julij 2011). »Development and evolution of the human neocortex«. Cell. 146 (1): 18–36. doi:10.1016/j.cell.2011.06.030. PMC 3610574. PMID 21729779.
  26. ↑ Keeler CE (junij 1933). »Absence of the Corpus Callosum as a Mendelizing Character in the House Mouse«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 19 (6): 609–611. Bibcode:1933PNAS...19..609K. doi:10.1073/pnas.19.6.609. JSTOR 86284. PMC 1086100. PMID 16587795.
  27. ↑ Standring S, Borley NR (2008). Gray's anatomy: the anatomical basis of clinical practice (40th izd.). London: Churchill Livingstone. str. 960–962. ISBN 978-0-8089-2371-8. OCLC 213447727.
  28. ↑ Betts JF, Desaix P, Johnson E, Johnson JE, Korol O, Kruse D, in sod. (2013). Anatomy & physiology. Houston: Rice University Press. str. 787–846. ISBN 978-1-938168-13-0. OCLC 898069394. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 25. januarja 2024.
  29. ↑ Carr (februar 2008). »How Red Blood Cells Nuke Their Nuclei«.
  30. ↑ Romer AS (1959). The vertebrate story (4th izd.). Chicago: University of Chicago Press. ISBN 978-0-226-72490-4. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)
  31. ↑ de Muizon C, Lange-Badré B (1997). »Carnivorous dental adaptations in tribosphenic mammals and phylogenetic reconstruction«. Lethaia. 30 (4): 353–366. Bibcode:1997Letha..30..353D. doi:10.1111/j.1502-3931.1997.tb00481.x.
  32. ↑ Langer P (julij 1984). »Comparative anatomy of the stomach in mammalian herbivores«. Quarterly Journal of Experimental Physiology. 69 (3): 615–625. doi:10.1113/expphysiol.1984.sp002848. PMID 6473699. S2CID 30816018.
  33. ↑ Vaughan TA, Ryan JM, Czaplewski NJ (2011). »Perissodactyla«. Mammalogy (5th izd.). Jones and Bartlett. str. 322. ISBN 978-0-7637-6299-5. OCLC 437300511.
  34. ↑ Flower WH, Lydekker R (1946). An Introduction to the Study of Mammals Living and Extinct. London: Adam and Charles Black. str. 496. ISBN 978-1-110-76857-8. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sesalci&oldid=6770872«