Pojdi na vsebino

Arles

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Arles

Arle (okcitansko)
Mesto
Pogled iz zraka na Arles in Rono
Amfiteater v Arlesu
Mestna hiša
Cerkev sv. Trofima
Rimsko gledališče
Zastava Arles
Zastava
Grb Arles
Grb
Lega Arles
Zemljevid
Arles se nahaja v Francija
Arles
Arles
Arles se nahaja v Provansa-Alpe-Azurna obala
Arles
Arles
Koordinati: 43°40′36″N 4°37′40″E / 43.67670°N 4.6278°E / 43.67670; 4.6278
DržavaFrancija
RegijaProvansa - Alpe - Azurna obala
DepartmaBouches-du-Rhône
OkrožjeArles
KantonArles
InterkomunalitetaArles-Crau-Camargue-Montagnette
Upravljanje
 • Župan (2020–2026) Patrick De Carolis[1]
Površina
1
758,93 km2
Prebivalstvo
 (1 januar 2023)[2]
51.811
 • Gostota68 preb./km2
Časovni pasUTC+01:00 (CET)
 • PoletniUTC+02:00 (CEST)
INSEE/Poštna številka
13004 /13200
Nadmorska višina0–57 m
(povp. 10 m)
1 Podatki francoske zemljiške knjige, ki ne vključujejo jezer, mlak, ledenikov > 1 km2 in rečnih estuarijev.

Arles (francosko: [aʁl], Provençal Arle [ˈaʀle])[a] je obalno mesto in občina v južni Franciji, podprefektura v departmaju Bouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, v nekdanji provinci Provansa. Mesto ima okoli 50.000 prebivalcev.

Velik del Camargue, največjega mokrišča v Franciji, je na ozemlju občine, zaradi česar je največja občina v metropolitanski Franciji glede na geografsko območje. (Izven celinske Francije je Maripasoula v Francoski Gvajani na splošno največja francoska občina.)

Mesto ima dolgo zgodovino in je bilo zelo pomembno v rimski provinci Narbonska Galija. Rimski in romanski spomeniki v Arlesu so bili leta 1981 uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi njihovega pričevanja o zgodovini regije.[3]

Mesto je znano kot sedež nadškofije, ki sta jo vodila Cezarij iz Arlesa in Hilarij iz Arlesa. Mnogi umetniki so živeli in delali na tem območju zaradi južne svetlobe, vključno s Pablom Picassom, Paulom Gauguinom, Jacquesom Réattujem in Petrom Brownom.[4] Nizozemski postimpresionistični slikar Vincent van Gogh je živel v Arlesu od leta 1888 do 1889 in med svojim časom tam ustvaril več kot 300 slik in risb. Te so v mednarodno znanih muzejih in zasebnih zbirkah po vsem svetu. Od leta 1970 vsako leto v mestu poteka mednarodni festival fotografije.

Ime

[uredi | uredi kodo]

Naselbina je izpričana kot Arelate sredi 1. st. pr. n. št. (Cezar), Areláte (Ἀρελάτε) v začetku 1. st. (Strabon), Arlate civitas leta 954 in Arle v 13. stoletju.[5] Toponim Arelate je latinizirana oblika galskega *Arelati, kar pomeni »ob močvirju« ali »pred močvirjem«.[6]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Mesto leži tik pred izlivom reke Rone v Sredozemsko morje, ki pri tem ustvari široko delto Camargue. Slednja predstavlja večino administrativnega ozemlja občine, ki je s 758,95 km² največja v celotni Franciji, kar je več kot sedemkrat več od površine Pariza. Toda njegovo prebivalstvo šteje le malo več kot 50.000.

Arles ima vroče poletno sredozemsko podnebje (Köppen: Csa)[7] s povprečno letno temperaturo 14,6 °C (1948–1999). Poletja so topla in zmerno suha, s sezonskimi povprečji med 22 °C in 24 °C, zime pa hladne do blage s povprečno temperaturo okoli 7 °C. Mesto je nenehno, predvsem pa v zimskih mesecih, podvrženo vplivu maestrala, mrzlega vetra, ki lahko povzroči nenadne in močne zmrzali. Padavine (636 mm na leto) so dokaj enakomerno porazdeljene od septembra do maja, pri čemer je poletna suša manj izrazita kot v drugih območjih Sredozemlja.

Uprava

[uredi | uredi kodo]

Arles je okrožje Francije v departmaju Bouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Ima 29 občin. Njegovo prebivalstvo je 171.684 (2016), njegova površina pa 2.031,5 km².[8]

Kanton Arles je upravna enota departmaja Bouches-du-Rhône v jugovzhodni Franciji. Nastal je ob reorganizaciji francoskega kantona, ki je začela veljati marca 2015.[9] Njegov sedež je v Arlesu. Sestavljajo jo naslednje občine:

  1. Arles
  2. Port-Saint-Louis-du-Rhône
  3. Saintes-Maries-de-la-Mer

Communauté d'agglomération Arles-Crau-Camargue-Montagnette (CCAM) je medobčinska struktura s središčem v mestu Arles. Ustvarjena je bila decembra 2003.[10] Njena površina je 1445,8 km². Prebivalstvo je bilo leta 2018 83.669, od tega 51.031 v Arlesu.[11]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Železna doba

[uredi | uredi kodo]

Liguri so na tem območju bivali že od približno leta 800 pr. n. št.. Kasneje so bili odkriti tudi vplivi Keltov. Mesto je postalo pomembno grško (iz Massalie) in feničansko trgovsko pristanišče, preden so ga zavzeli Rimljani.

V 6. stoletju pr. n. št. so grški trgovci pluli po reki Roni in 38 km severno od sredozemske obale odkrili grič, obdan z močvirji, na katerem je živelo majhno pleme Ligurov. Arheološka izkopavanja so pokazala, da so uporabljali grško pohištvo, kar nakazuje, da je bil Arles ustanovljen kot grška trgovska postojanka. Ime Arelate pomeni »mesto ob močvirju«. Grki so pred tem že ustanovili Marseille (Massalio) in v tej novi lokaciji prepoznali potencial. Arles je ležal na geografsko pomembnem mestu – bil je prva točka za prečkanje Rone, če smo prihajali z morja. Prav tako je bil stičišče glavnih trgovskih poti ter glavne poti iz Italije v Španijo.

Leta 535 pr. n. št. so kolonijo zavzeli galski Salluvii in jo preimenovali v Arelate.

Rimsko obdobje

[uredi | uredi kodo]
Amfiteater v Arlesu, rimska arena
Hodnik v amfiteatru

Rimljani so mesto zavzeli leta 123 pr. n. št. V tem času je postal pomembno mesto (Colonia Iulia Paterna Arelatensium Sextanorum) - kolonija veteranov rimske legije VI. Ferrata, ki je imela tam svojo bazo, vendar v senci Massalie (Marseille). Leta 104 pr. n. št. so zgradili kanal, ki je mesto povezoval s Sredozemskim morjem. Arles je moral tekmovati z Massalio (današnjim Marseilleom), ki je ležala dlje vzdolž obale.

Nedavno odkrita »Hiša harpista« (iz časa Rimske republike) je izjemen primer antične arhitekture in notranje opreme. Izvira iz obdobja med letoma 70 in 50 pr. n. št. in se ponaša z dovršenimi freskami.[12]

Voditelji Arlesa so v spopadu s Pompejem podprli Julija Cezarja in mu zagotovili vojaško pomoč. Massalia je podprla Pompeja; ko je Cezar zmagal, so Massalii odvzeli ozemlja in jih kot nagrado dodelili Arelatu. Mesto je bilo uradno ustanovljeno kot kolonija za veterane rimske legije Legio VI Ferrata, ki je imela tam svojo bazo. Njen polni naziv je bil Colonia Iulia Paterna Arelatensium Sextanorum (Julijska kolonija prednikov v Arlesu, ustanovljena za vojake Šeste legije).

Arelate je bil pomembno mesto v provinci Gallia Narbonensis. Razprostiral se je na površini približno 40 hektarjev in je imel številne spomenike, vključno z amfiteatrom, slavolokom, rimskim cirkusom, gledališčem in celotnim obzidjem. Antični Arles je ležal bližje morju kot danes in je služil kot pomembno pristanišče. Reka je skozi stoletja nanašala naplavine, ki so zapolnile nekdanje pristanišče. Mesto je imelo (in ga še vedno ima) najjužnejši most čez reko Rono.

Rimski most je bil edinstven po tem, da ni bil fiksen, temveč je šlo za pontonski most iz čolnov, ki je imel na obeh koncih stolpa in dvižna mostova. Čolni so bili pritrjeni s sidri in privezani na dvojna stolpa, zgrajena tik nad mostom. Takšna nenavadna zasnova je omogočala kljubovanje pogostim in silovitim poplavam reke, ki bi običajen most hitro uničile. Od rimskega mostu ni ostalo ničesar; nadomestil ga je sodobnejši most v bližini.

Mesto je doseglo vrhunec svojega vpliva v 4. in 5. stoletju, ko so ga rimski cesarji pogosto uporabljali kot sedež med vojaškimi pohodi po Evropi. Leta 395 je postalo sedež pretorske prefekture Galije, ki je upravljala zahodni del Zahodnega cesarstva: Galijo v ožjem smislu ter Hispanijo (Španijo) in Armoriko (Bretanjo). V tistem času je v mestu živelo predvidoma od 75.000 do 100.000 ljudi.[13][14][15][16]

Mesto je prav tako obvladovalo dolino Rone, glavno povezavo med severno Galijo, Italijo in Sredozemskim morjem. Ta naravni koridor med Centralnim masivom in Alpami je bil ključna pot za premike vojaških enot, komunikacijo in oskrbo. Kdor je nadzoroval Arles, je dejansko nadzoroval strateški dostop do Galije. Zaradi tega je bilo mesto pogosto prizorišče spopadov, zlasti v 5. stoletju.

Postalo je priljubljeno mesto cesarja Konstantina I., ki je tam zgradil terme; njihovi obsežni ostanki so ohranjeni še danes. V Arlesu se je rodil njegov sin Konstantin II. Uzurpator Konstantin III. se je razglasil za cesarja na Zahodu (407–411) in leta 408 za svojo prestolnico izbral Arles.

V poznem rimskem cesarstvu je Arles slovel kot kulturno in versko središče. Bil je rojstni kraj Favorina, znanega kot skeptičnega filozofa. Prav tako je bil ključno središče rimskega krščanstva in pomembna postojanka za pokristjanjevanje Galije. Škofovski sedež v mestu so zasedali številni ugledni cerkveni dostojanstveniki, začenši s svetim Trofimom okoli leta 225, ki so mu sledili sveti Honorat in v prvi polovici 5. stoletja sveti Hilarij. Politične napetosti med katoliškimi škofi Arlesa in vizigotskimi kralji se zrcalijo v življenjski poti frankovskega škofa svetega Cezarija, ki je vodil škofijo v Arlesu med letoma 503 in 542. Ker je arijanski vizigotski kralj Alarik II. sumil, da se je zarotil z Burgundci in nameraval mestu Arelate (današnji Arles) prepustiti Burgundiji, je bil za eno leto izgnan v Bordeaux v Akvitaniji. Politične napetosti so se znova pokazale leta 512, ko se je Arles upiral Teoderiku Velikem. Cezarija so zaprli in poslali v Raveno, da bi pred ostrogotskim kraljem pojasnil svoja dejanja.[17]

Trenja med arijanskim krščanstvom Vizigotov in katolištvom škofov, ki jih je pošiljal Rim, so v okcitanski kulturi globoko zakoreninila versko neortodoksnost oziroma celo herezijo. Leta 385 je Priscilijan v Trierju postal prvi kristjan, usmrčen zaradi herezije (v njegovem primeru manihejstva; glej tudi katare in kamisarde). Kljub tem napetostim in propadanju mesta zaradi vdorov barbarov je Arles ostal pomembno versko središče. Stoletja je gostil cerkvene zbore (glej in bil tekmec mesta Vienne.

Rimski akvedukt in mlin

[uredi | uredi kodo]
Akvadukt in mlin v Barbegalu (pri Arlesu)

Kompleks akvedukta in mlina v Barbegalu je rimski sistem vodnih mlinov na območju občine Fontvieille, nekaj kilometrov od Arlesa. Kompleks so označili za »največjo znano koncentracijo mehanske moči v antičnem svetu«.[18] Na lokaciji so še vedno vidni ostanki kanalov in zgradb, v katerih so bila nameščena vodna kolesa na zgornji pogon; gre za daleč najbolje ohranjen antični mlin. Dva akvadukta se združita tik severno od mlinskega kompleksa, tam pa je tudi zapornica, ki je upravljavcem omogočala nadzor nad dotokom vode v kompleks. Mlin je sestavljalo 16 vodnih koles, razporejenih v dve ločeni vrsti, vgrajeni v strmo pobočje. Ohranjeni so znatni zidani ostanki vodnih kanalov in temeljev posameznih mlinov ter stopnišče, ki se vzpenja po hribu, na katerem so mlini stali. Mlini so po vsej verjetnosti delovali od konca 1. stoletja pa vse do konca 3. stoletja.[19] Ocenjena zmogljivost mlinov je znašala 4,5 tone moke na dan, kar je zadostovalo za oskrbo s kruhom za 12.000 od takratnih 30.000 do 40.000 prebivalcev mesta Arelate.[20] Podoben mlinski kompleks je obstajal tudi na griču Janikulum v Rimu. Pregled dovodnega kanala, ki je na eni strani hriba še vedno delno viden, razkriva znatne apnenčaste obloge, kar potrjuje dolgo obdobje delovanja naprave.

Domneva se, da je šlo za vodna kolesa na zgornji pogon, pri čemer je voda, ki je odtekala z enega kolesa, poganjala naslednje kolo nižje na pobočju in tako naprej vse do vznožja hriba. Rimljani so dobro poznali vertikalne vodne mline; opisal jih je Vitruvij v svojem delu De Architectura (O arhitekturi) iz leta 25 pr. n. št., omenja pa jih tudi Plinij starejši v svojem delu Naturalis Historia (Naravoslovje) iz leta 77 n. št. Kasnejši viri pričajo tudi o plavajočih vodnih mlinih v Bizancu ter o žagah na reki Mozeli, ki jih omenja pesnik Avzonij. V rimskih rudnikih je bila razširjena uporaba več zaporedno razporejenih vodnih koles z obrnjenim pretokom (t. i. reverse overshot wheels).

Srednji vek

[uredi | uredi kodo]
Cerkev sv. Trofima in njen križni hodnik

Leta 735 so se andaluzijski Saraceni pod vodstvom Jusufa ibn 'Abd al-Rahmana al-Fihrija po napadu na Spodnjo Rono preselili v trdnjavo, ki jo je poklical grof Maurontus, ki se je bal ekspanzionističnih ambicij Karla Martela, čeprav je bil to morda izgovor za nadaljnje muslimansko širjenje onkraj Iberije. Naslednje leto se je Karel podal proti jugu do Septimanije in Provanse ter napadel in zavzel Arles pred muslimanskimi Arabci po uničenju Avignona. Leta 739 je Karel Mauronta dokončno pregnal v izgnanstvo in uničil Provanso. Ludvik Pobožni je leta 829 Arles postavil pod kraljevo zaščito in mu dodelil posebne privilegije.[21] Leta 855 je postalo glavno mesto frankovskega kraljestva Burgundije, ki je vključevalo Burgundijo in del Provanse, vendar so ga pogosto terorizirali saracenski in vikinški plenilci. Leta 888 je Rudolph, grof Auxerra (danes v severozahodni Burgundiji), ustanovil kraljestvo Zgornja Burgundija (dobesedno, onkraj gorovja Jura), ki je vključevalo zahodno Švico do reke Reuss, Valais, Ženeva, Chablais in Bugey.

Leta 933 je Hugh iz Arlesa (Hugues de Provence) predal svoje kraljestvo Rudolfu II., ki je obe kraljestvi združil v novo kraljestvo Burgundija-Arles. Leta 1032 je umrl kralj Rudolf III., kraljestvo pa je podedoval cesar Konrad II. Čeprav so se njegovi nasledniki šteli za kralje Arlesa, jih je le malo šlo na kronanje v stolnico. Večina ozemlja kraljevine je bila postopoma vključena v Francijo. V teh težavnih časih je bil amfiteater spremenjen v trdnjavo, s stražnimi stolpi, zgrajenimi na vsakem od štirih kvadrantov, znotraj pa je bilo zgrajeno majhno obzidano mesto. Prebivalstvo je bilo do zdaj le delček tistega, kar je bilo v rimskih časih, večina starega Arlesa pa je ležala v ruševinah.

Mesto je ponovno pridobilo politično in gospodarsko veljavo v 12. stoletju, ko je leta 1178 tja odpotoval cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik Barbarossa na svoje kronanje. V 12. stoletju je postalo svobodno mesto, ki ga je vodil izvoljeni podeštat (glavni sodnik; dobesedno »oblast«), ki je imenoval konzule in druge sodnike. Ta status je obdržal do francoske revolucije leta 1789.

Arles se je pridružil grofiji Provanse leta 1239, vendar je njegov pomen ponovno zasenčil Marseilles. Leta 1378 je cesar Svetega rimskega cesarstva Karel IV. imenoval francoskega dofina (kasneje francoskega kralja |Karla VI.) za vikarja umirajočega kraljestva Burgundija-Arles za svojega življenja. Kraljestvo je kmalu zatem prenehalo politično obstajati.

Novejše obdobje

[uredi | uredi kodo]
Trg Place de la République in mestna hiša (Hôtel de Ville)

Arles je še vrsto let ohranjal gospodarski pomen kot pomembno pristanišče na Roni. Mestna hiša je bila dokončana leta 1676.[22]

V 19. stoletju je razvoj železnice zmanjšal pomen rečne trgovine, zaradi česar je mesto izgubilo svoj nekdanji sloves. To je privabilo slikarja Vincenta van Gogha, ki je v mesto prispel 21. februarja 1888. Navdušile so ga pokrajine Provanse; v času bivanja v Arlesu je ustvaril več kot 300 slik in risb. Tam je nastalo mnogo njegovih najbolj znanih del, med drugim Nočna kavarna, Rumena soba, Zvezdnata noč nad Rono in L'Arlésienne. Van Gogha je v Arlesu obiskal Paul Gauguin. Vendar pa se je van Goghovo duševno zdravje poslabšalo in postal je zaskrbljujoče ekscentričen; vse skupaj je kulminiralo v incidentu z odrezanjem ušesa decembra 1888, zaradi česar je bil dvakrat hospitaliziran v stari bolnišnici v Arlesu. Zaskrbljeni prebivalci Arlesa so februarja naslednje leto podpisovali peticijo, v kateri so zahtevali njegovo namestitev v ustanovo za duševno bolne. Maja 1889 je prostovoljno zapustil Arles in odšel v psihiatrično bolnišnico Saint-Paul v bližnjem kraju Saint-Rémy-de-Provence.

Zgodovina Judov

[uredi | uredi kodo]

Med rimskim obdobjem in koncem 15. stoletja je v Arlesu delovala pomembna in ugledna judovska skupnost. Lokalna legenda pravi, da so bili prvi Judje v Arlesu izgnanci iz Judeje, ki so tja prišli po padcu Jeruzalema pod rimsko oblast. Vendar pa prvi pisni dokazi o prisotnosti Judov v Arlesu segajo šele v 5. stoletje, ko je v mestu že obstajala uveljavljena skupnost. Arles je bil pomembno judovsko križišče, saj je bil pristaniško mesto v bližini Španije in preostale Evrope. Imel je pomembno vlogo pri delovanju skupine Hachmei Provence (Modreci Provanse) – uglednih judovskih učenjakov, prevajalcev in filozofov, ki so bili skozi celoten srednji vek ključni za judovstvo. V 8. stoletju je pristojnost nad Judi v Arlesu prešla na lokalnega nadškofa, s čimer so davki, ki so jih Judje plačevali duhovščini, za skupnost postali nekakšen ščit pred napadi drhali – ti so bili najpogostejši v času križarskih vojn. Skupnost je živela razmeroma mirno do zadnjega desetletja 15. stoletja, ko so bili Judje izgnani iz mesta in se vanj niso nikoli več vrnili. V naslednjih stoletjih je v mestu sicer živelo nekaj Judov, vendar organizirane skupnosti ni bilo več. Danes si je mogoče v lokalnem muzeju ogledati arheološke najdbe in besedila, povezana z Judi iz Arlesa.[23]

Evropska prestolnica kulture

[uredi | uredi kodo]

Arles je igral pomembno vlogo v Marseille-Provence 2013, celoletnem nizu kulturnih dogodkov v regiji, potem ko je bil imenovan za Evropsko prestolnico kulture za leto 2013. Mesto je gostilo del otvoritvene slovesnosti s pirotehničnim nastopom skupine Groupe F na bregovih Rone. Prav tako je predstavil novo krilo Musée Départemental Arles Antique kot del Marseille-Provence 2013.

Zanimivosti

[uredi | uredi kodo]
Prehod v amfiteatru
Cerkev sv. Trofima in njen križni hodnik

Arles je na seznamu francoskih umetnostno-zgodovinskih mest. V mestu se nahajajo:

  • Rimsko gledališče v Arlesu iz 1. stoletja, zgrajeno v času vladavine cezarja Avgusta
  • amfiteater v Arlesu, dvonadstropen je verjetno najvidnejša turistična atrakcija v mestu
  • Alyscamps je velika rimska nekropola, ki je malo stran od obzidja
  • Konstantinove terme,
  • Rimski obelisk iz 4. stoletja, postavljen v središču Place de la République, pred mestno hišo v Arlesu
  • Barbegalski akvadukt in mlini; je kompleks rimskih mlinov na ozemlju občine Fontvieille, blizu mesta Arlesa
  • cerkev sv. Trofima je rimskokatoliška cerkev in nekdanja stolnica. Zgrajena je bila med 12. in 15. stoletjem in je v romanskem arhitekturnem slogu.
  • zgodovinski muzej Musée de l'Arles et de la Provence antiques z eno najboljših zbirk rimskih sarkofagov, kar jih je mogoče najti kjerkoli zunaj Rima.

Arheologija

[uredi | uredi kodo]

Septembra–oktobra 2007 so potapljači pod vodstvom Lucasa Longasa iz francoskega departmaja za podvodne arheološke raziskave, ki ga vodi Michel L'Hour, v Roni blizu Arlesa odkrili marmornat doprsni kip v naravni velikosti očitno pomembne rimske osebe, skupaj z manjšimi kipi Marsija v helenističnem slogu in boga Neptuna iz 3. stoletja našega štetja. Večji doprsni kip je bil pogojno datiran v leto 46 pr. n. št. Ker je doprsni kip prikazoval več značilnosti starajočega se človeka z gubami, globokimi nazo-labialnimi gubami in vdolbinami na obrazu in ker so arheologi verjeli, da je Julij Cezar leta 46 pred našim štetjem ustanovil kolonijo Colonia Iulia Paterna Arelate Sextanorum, so znanstveniki prišli do predhodnega sklepa, da je doprsni kip upodabljal življenjski portret rimskega diktatorja: francoska ministrica za kulturo Christine Albanel je 13. maja 2008 poročala, da bo doprsni kip najstarejša upodobitev Cezarja, ki je danes znana.[24] Zgodbo so povzeli vsi večji mediji.[25][26] Realističnost portreta naj bi ga uvrščala v tradicijo pozne republikanske portretne in žanrske plastike. Arheologi so nadalje trdili, da je bil doprsni kip Julija Cezarja morda zavržen ali diskretno odstranjen, ker bi lahko Cezarjeve portrete po diktatorjevem atentatu obravnavali kot politično nevarno lastnino.

Zgodovinarji in arheologi, ki niso povezani s francosko administracijo, med njimi Paul Zanker, znani arheolog in strokovnjak za Cezarja in Avgusta, so se hitro spraševali, ali je doprsni kip portret Cezarja.[27][28][29] Mnogi so opazili pomanjkanje podobnosti s Cezarjevimi podobami, izdanimi na kovancih v zadnjih letih diktatorjevega življenja, in z doprsnim kipom Cezarja v Tuskulumu, ki prikazuje Julija Cezarja v času njegovega življenja, bodisi kot tako imenovani zeitgesicht ali kot neposredni portret. Po nadaljnji stilistični presoji je Zanker datiral doprsni kip iz Arlesa v avgustovsko obdobje. Elkins je zagovarjal 3. stoletje našega štetja kot terminus post quem za odstavitev kipov in zavrnil trditev, da je bil doprsni kip zavržen zaradi strahu pred posledicami Cezarjevega atentata leta 44 pr. n. št.[30] Glavni argument francoskih arheologov, da je Cezar ustanovil kolonijo leta 46 pr. n. št., se je izkazal za napačnega, saj je kolonijo ustanovil nekdanji Cezarjev kvestor Tiberij Klavdij Neron na diktatorjev ukaz v njegovi odsotnosti.[31] Mary Beard je osebe, vpletene v najdbo, obtožila, da so si namerno izmislile svoje trditve zaradi javnosti. Francosko ministrstvo za kulturo se na kritike in negativne kritike še ni odzvalo.

Pobratena mesta

[uredi | uredi kodo]

Arles je pobraten z:[32]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Classical latinsko Arelate

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Répertoire national des élus: les maires«. data.gouv.fr, Plateforme ouverte des données publiques françaises (v francoščini). 2. december 2020.
  2. ↑ »Populations légales 2016«. Nacionalni inštitut za statistične in gospodarske raziskave. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  3. ↑ »Arles, Roman and Romanesque Monuments«. UNESCO World Heritage Centre. United Nations Educational, Scientific, and Cultural Organization. Pridobljeno 10. oktobra 2021.
  4. ↑ »Painters in Arles«. Studios of the South. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. avgusta 2021. Pridobljeno 15. decembra 2020.
  5. ↑ Nègre 1990, str. 116.
  6. ↑ Delamarre 2003, str. 197.
  7. ↑ »Climat Arles: Température moyenne Arles, diagramme climatique pour Arles - Climate-Data.org«. fr.climate-data.org. Pridobljeno 30. januarja 2019.
  8. ↑ »Comparateur de territoire, géographie au 01/01/2019«. INSEE. Pridobljeno 27. septembra 2019.
  9. ↑ Décret n° 2014-271 du 27 février 2014 portant délimitation des cantons dans le département des Bouches-du-Rhône
  10. ↑ CA d'Arles-Crau-Camargue-Montagnette (N° SIREN : 241300417) Arhivirano 2023-01-22 na Wayback Machine., BANATIC. Accessed 5 April 2022.
  11. ↑ Comparateur de territoire, INSEE, accessed 5 April 2022.
  12. ↑ »'It's exactly like a puzzle': experts on piecing together Roman fresco find«. The Guardian. 3. september 2021. Pridobljeno 11. junija 2022.
  13. ↑ Fischer, Svante; Victor, Helena (19. december 2011). »"The Fall and Decline of the Roman Urban Mind"«.
  14. ↑ Rick Steves's Provence & the French Riviera, str. 78, na Google Knjige
  15. ↑ Nelson's Dictionary of Christianity: The Authoritative Resource on the Christian World, str. 1173, na Google Knjige
  16. ↑ Provence, str. 81, na Google Knjige
  17. ↑ »Christian Classics Ethereal Library«. ccel.org. Pridobljeno 11. junija 2022.
  18. ↑ Greene, Kevin (2000). »Technological Innovation and Economic Progress in the Ancient World: M.I. Finley Re-Considered«. The Economic History Review. New Series. 53 (1): 29–59 [p. 39]. doi:10.1111/1468-0289.00151. hdl:10.1111/1468-0289.00151.
  19. ↑ »Ville d'Histoire et de Patrimoine«. Patrimoine.ville-arles.fr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. decembra 2013. Pridobljeno 25. marca 2013.
  20. ↑ »La meunerie de Barbegal«. Etab.ac-caen.fr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. januarja 2007. Pridobljeno 25. marca 2013.
  21. ↑ Lewis 1965, str. 48.
  22. ↑ »Hôtel de Ville d'Arles«. Patrimoine de le ville d'Arles. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2008.
  23. ↑ »ARLES«. Jewishencyclopedia.com. Pridobljeno 11. junija 2022.
  24. ↑ Original communiqué (May 13, 2008); second communiqué (May 20, 2008); report (May 20, 2008)
  25. ↑ E.g.»Divers find marble bust of Caesar that may date to 46 B.C.«. CNN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2008. Pridobljeno 14. maja 2008. , CNN-Online et al.
  26. ↑ Video (QuickTime) Arhivirano May 28, 2008, na Wayback Machine. on the archaeological find (France 3)
  27. ↑ Paul Zanker, "Der Echte war energischer, distanzierter, ironischer" Arhivirano May 29, 2008, na Wayback Machine., Sueddeutsche Zeitung, May 25, 2008, on-line
  28. ↑ Mary Beard, "The face of Julius Caesar? Come off it!", TLS, May 14, 2008, on-line Arhivirano March 21, 2009, na Wayback Machine.
  29. ↑ Nathan T. Elkins, 'Oldest Bust' of Julius Caesar found in France?, May 14, 2008, on-line
  30. ↑ Drugačen pristop je predstavila Mary Beard, v kateri člani vojaške cezarske kolonije ne bi zavrgli portretov Cezarja, ki so ga častili kot boga, čeprav so kipe dejansko uničili anticezarci v mestu Rim po Cezarjevem atentatu (Appian, BC III.1.9).
  31. ↑ Konrat Ziegler & Walther Sontheimer (eds.), "Arelate", in Der Kleine Pauly: Lexikon der Antike, Vol. 1, col. 525, Munich 1979; in 46 BC, Caesar himself was campaigning in Africa, before later returning to Rome.
  32. ↑ »Le jumelage«. ville-arles.fr (v francoščini). Arles. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2022. Pridobljeno 24. aprila 2021.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arles&oldid=6757458«