Pojdi na vsebino

Badajoz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Badajoz

Badajos
mesto in občina
Panorama mesta
Alcazaba
Puerta de Palmas
Plaza Alta
Mestna hiša
Zastava Badajoz
Zastava
Grb Badajoz
Grb
Koordinati: 38°52′49″N 6°58′31″W / 38.88028°N 6.97528°W / 38.88028; -6.97528
DržavaŠpanija
Avtonomna skupnostEstremadura
ProvincaProvinca Badajoz
Ustanovitevok. 875
UstanoviteljIbn Marwan
Upravljanje
 • VrstaAyuntamiento
 • Teloyuntamiento de Badajoz
 • ŽupanIgnacio Gragera
Površina
 • Skupno1.470 km2
Nadm. višina
185 m
Prebivalstvo
 (1. januar 2025)
 • Skupno150.209
 • Rang[1]
 • Gostota100 preb./km2
Časovni pasUTC+1
 • PoletniUTC+2
Postal code
70862
Omrežna skupina+34 (Spain) + 924 (Badajoz)
Spletna stranwww.aytobadajoz.es

Badajoz (špansko: [baðaˈxoθ] ⓘ; galicijsko in arhaično portugalsko Badalhouce) je glavno mesto province Badajoz v avtonomni skupnosti Ekstremadura v Španiji. Mesto, ki spada v tradicionalno pokrajino (comarca) Tierra de Badajoz, leži blizu portugalske meje, na levem bregu reke Guadiana. Leta 2025 je štelo 150.209 prebivalcev.

Badajoz (Baṭalyaws) je okoli leta 875 ustanovil Ibn Marwan. V 11. stoletju je postal središče taife Badajoz, ki je bila pod vladavino dinastije Aftasidov znana kot pomembno središče (visoke) kulture, kljub vojaški in politični nestabilnosti.[2] Leta 1230 je Badajoz osvojilo Kraljestvo León; mesto je postalo kraljeva posest in sedež bogate škofije.[3] Zaradi prelivanja državljanskih vojn in spopadov s Portugalsko je mesto skozi srednji in novi vek večkrat doživelo hude preizkušnje.[4] Obsežno občinsko ozemlje Badajoza, ki meri 1470 km², zajema glavno mesto ter približno 26 manjših naselij in upravnih enot (t. i. pedanías).[5]

Badajoz leži ob cesti A-5, ki povezuje osrednjo Španijo s Portugalsko. Mesto ima tudi železniško postajo in letališče. Pobuda za t. i. evromesto (eurocity) Badajoz–Elvas–Campo Maior, ki jo podpira Evropska unija, si prizadeva za poglobitev čezmejnega sodelovanja s portugalskima mestoma Elvas in Campo Maior.[6]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Antika

[uredi | uredi kodo]

Arheološke najdbe na območju Badajoza segajo v bronasto dobo. Megalitske grobnice datirajo vse do leta 4000 pr. n. št.,[7] številne najdene stele pa izvirajo iz pozne bronaste dobe.[8] Med drugimi najdbami so orožje, kot so sekire in meči, vsakdanji predmeti, denimo keramične posode in pripomočki, ter različni kosi nakita, na primer zapestnice. Arheološka izkopavanja so razkrila ostanke iz obdobja starejše kamene dobe (paleolitika). Artefakte so odkrili tudi na območju rimskega mesta Colonia Civitas Pacensis v bližini Badajoza, čeprav je bilo precejšnje število večjih predmetov najdenih v Méridi.[9][10]

Z rimskim vdorom, ki se je začel leta 218 pr. n. št. med drugo punsko vojno, sta Badajoz in Estremadura postala del upravnega območja, imenovanega Zadnja Hispanija (Hispania Ulterior). Cesar Avgust je to območje pozneje razdelil na provinci Hispania Ulterior Baetica in Hispania Ulterior Lusitania; Badajoz je postal del Luzitanije.[11] Čeprav naselbina v rimskih zgodovinskih virih ni omenjena, so na tem območju odkrili rimske vile, kot je vila La Cocosa, v bližini pa so našli tudi vizigotske gradbene ostanke.[12]

Ustanovitev do srednjega veka

[uredi | uredi kodo]
Kip Ibn Marwana v Badajozu

Badajoz je postal pomemben med vladavino mavrskih vladarjev, kot so omajadski kalifi v Córdobi ter Almoravidi in Almohadi v Severni Afriki. Od 8. do začetka 11. stoletja je regijo nadzorovala dinastija Omajadov.[13] Uradne temelje Badajoza je postavil plemič Muladi Ibn Marwan okoli leta 875,[14] potem ko je bil izgnan iz Méride. Pod Ibn Marwanom je bilo mesto sedež učinkovite avtonomne uporniške države, ki je ugasnila šele v 10. stoletju. Leta 1021 (ali morda 1031[15]) je postal glavno mesto majhnega muslimanskega kraljestva, Taifa Badajoz;[10] s približno 25.000 prebivalci. Badajoz je bil med muslimansko vladavino znan kot Baṭalyaws (arabsko بَطَلْيَوْس), iz katerega se je postopoma razvilo njegovo današnje ime. Invazija krščanskih vladarjev na Badajoz leta 1086 pod vodstvom Alfonza VI. Leonskega je razveljavila vladavino Mavrov. Poleg vdora Almoravidov v Maroko leta 1092 so Badajoz kasneje leta 1147 vdrli Almohadi.[16]

Badajoz je 19. marca 1230 zavzel Alfonz IX. Leónski.[17] Kmalu po osvojitvi, v času Alfonza X. Modrega Kastiljskega, je bil ustanovljen škofovski sedež in začela so se dela na stolnici San Juan Bautista. Leta 1336, med vladavino Alfonza XI. Kastiljskega, so mesto oblegale čete portugalskega kralja Alfonza IV.[18] Toda kmalu zatem so kastiljsko-leonske čete, med katerimi sta bila Pedro Ponce de León starejši in Juan Alonso Pérez de Guzmán y Coronel, drugi gospodar Sanlúcar de Barrameda in sin Alonsa Péreza de Guzmána, premagale čete Alfonza IV. v bitki pri Villanueva de Barcarrota. Njihova zmaga je prisilila portugalskega kralja, da je zapustil mesto in mesto je postalo zanemarjeno.

V srednjem veku je družina Sánchez de Badajoz prevladovala na tem območju kot gospodje Barcarrota, posest je pridobila leta 1369, ko jo je Henrik II. podelil Fernánu Sánchezu de Badajoz.[19] Barcarroto so začasno izgubili proti Portugalcem, a so kmalu spet prevzeli nadzor. Istoimenski vnuk Fernána Sáncheza, sin Garcija Sáncheza de Badajoza, je bil leta 1434 gospodar Barcarrota in župan Badajoza. Garci Sánchez de Badajoz, verjetno njegov sin, je bil pomemben pisatelj, eden od njegovih potomcev, Diego Sánchez de Badajoz, pa je bil tudi pomemben dramatik; njegova Recopilación en metro je bila posthumno objavljena leta 1554.[20]

Luis de Morales slika Mati in otrok

Od 11. stoletja do leta 1492 je v Badaozu obstajala judovska skupnost.[21] Med izgonom leta 1492 iz Španije je mesto služilo kot tranzitna točka judovskih beguncev na Portugalsko in se je kasneje razvilo v tihotapsko središče.[22]

Prvo bolnišnico je v mestu ustanovil škof Fray Pedro de Silva leta 1485.[23] Tu so leta 1506 zdravili tiste, ki jih je prizadela epidemija kuge. V 16. stoletju je mesto doživelo kulturni preporod zahvaljujoč osebnostim, kot so slikar Luis de Morales, skladatelj Juan Vázquez, humanist Rodrigo Dosma, pesnik Joaquin Romero de Cepeda, dramatik Diego Sánchez de Badajoz, dominikanski mistik Fray Luis de Granada in arhitekt Gaspar Méndez. Leta 1524 je v stari mestni hiši v mestu potekalo srečanje upravnega odbora med predstavniki Španije in Portugalske, da bi razjasnili status njunih ozemeljskih ureditev, udeležili pa so se ga Hernando Colón, Juan Vespucio, Sebastián Caboto, Juan Sebastián Elcano, Diego Ribeiro in Esteban Gómez.[24]

Z razlogom, da bi uveljavljal svoje pravice do portugalske krone, je Filip II. Španski avgusta 1580 za kratek čas preselil svoj dvor v Badajoz. Dva meseca pozneje je v mestu umrla avstrijska kraljica Ana, 5. decembra 1580 pa se je Filip preselil iz mesta.[25][26] Od leta 1580 do 1640 je mesto zaradi odsotnosti vojne ponovno doživelo razcvet. Po mnenju zgodovinarja Vicenteja Navarra del Castilla je približno 428 prebivalcev Badajoza prispevalo k španski osvojitvi Amerike, vključno z osvajalci Diego de Valadés, Pedro de Alvarado, Luis de Moscoso in Sebastián Garcilaso de la Vega y Vargas (oče Inca Garcilaso). Leta 1640 je bilo mesto napadeno med portugalsko obnovitveno vojno.[27]

1660–1811

[uredi | uredi kodo]
Upodobitev Badajoza sredi 17. stoletja

Boj za nadzor nad mestom in njegovo trdnjavo se je nadaljeval z napadi Portugalcev leta 1660. Leta 1705, med špansko nasledstveno vojno, je Badajoz – po smrti kralja Karla II., ki ni zapustil naslednika – prišel pod nadzor zaveznikov. Mesto je zavzela Španija, kar je Filipa V., vnuka francoskega kralja Ludvika XIV., spodbudilo, da je prevzel oblast v Španiji. Leta 1715 je Portugalska s Španijo podpisala mirovni sporazum in se odpovedala zahtevam po Badajozo v zameno za to, da je Španija prepustila ozemlje Sacramento na območju reke La Plata v Južni Ameriki.[28] Mirovna pogodba iz Badajoza je bila med Španijo in Portugalsko podpisana 6. junija 1801.[29] Portugalci, ki so pričakovali neizbežen napad francoskih enot, nameščenih v Ciudad Rodrigu, so privolili v prepustitev Olivenze Španiji in napovedali, da bodo svoja pristanišča zaprli za britanske ladje. Ta sporazum je bil leta 1707 razveljavljen, saj so bili njegovi pogoji kršeni s podpisom pogodbe iz Fontainebleauja med Španijo in Francijo 27. oktobra 1807.

Med špansko vojno za neodvisnost so Francozi leta 1808 in 1809 neuspešno napadli Badajoz. Vendar pa je bil 10. marca 1811 španski poveljnik José Imaz podkupljen, zaradi česar je mesto predal francoskim silam pod poveljstvom maršala Soulta. Britansko-portugalska vojska pod poveljstvom maršala Beresforda je poskušala mesto ponovno zavzeti in je 16. maja 1811 pri Albueri premagala francoske sile, ki so prišle na pomoč obleganemu mestu, vendar je bilo obleganje naslednji mesec opuščeno.

Zavzetje Badajoza (1812)

[uredi | uredi kodo]
General sir Thomas Picton med zavzemanjem gradu v Badajozo 31. marec 1812
Obleganje Badajoza. Akvarel v tehniki grizaj), delo Richarda Catona Woodvilla mlajšega

Leta 1812 je Arthur Wellesley, grof Wellingtonski (in bodoči vojvoda), znova poskušal zavzeti Badajoz, v katerem je bila francoska garnizija s približno 5000 vojaki.[30] Obleganje se je začelo 16. marca; do začetka aprila so v obzidju nastale tri prebojne točke,[a] primerne za napad. 6. aprila sta ti točki napadli dve britanski diviziji; ta dogodek velja za »Wellingtonovo najbolj krvavo obleganje«, saj je od 15.000 britanskih vojakov padlo ali bilo ranjenih približno 5000. Po peturnem silovitem napadu so bili poskusi vdora skozi preboje neuspešni. V bitki so Francozi izgubili približno 1200 od svojih 5000 vojakov. Kljub neuspehu pri prebojih so Britanci napadli tudi grad in drug, nepoškodovan del obzidja ter mesto uspešno zavzeli. Po zavzetju mesta so zmagovite čete – potem ko so se opile z zaseženimi zalogami alkohola – mesto oplenile, pri čemer so ubile in posilile številne civiliste. Po mnenju britanskega zgodovinarja Ronalda Fraserja je bila to najhujša noč v celotni vojni na Iberskem polotoku.[31] Trajalo je tri dni, preden so vojake znova spravili pod nadzor. Ko je bil red vzpostavljen, je bilo ubitih ali ranjenih že približno 200–300 civilistov.[32] Wellington je lordu Liverpoolu zapisal: »Zavzetje Badajoza je eden najjasnejših dokazov o pogumu naših čet, kar jih je bilo kdaj prikazanih, vendar iskreno upam, da nikoli več ne bom povod za to, da bi bili postavljeni na tako preizkušnjo, kot so ji bili izpostavljeni sinoči.«[33]

Pedro Caro, 3. markiz de la Romana, je 23. januarja 1811 v Badajozu umrl zaradi možganske kapi. Kap ga je zadela v trenutku, ko je zapuščal svojo hišo, da bi se z lordom Wellingtonom dogovoril o načrtu vojaških operacij. Med obleganjem Badajoza je oddelek 45. pehotnega polka (ki se je pozneje združil s 95. polkom v polk Sherwood Foresters) kot prvi vdrl v grad; namesto francoske zastave so izobesili rdeč suknjič poročnika Jamesa MacPhersona iz 45. polka, kar je naznanjalo padec gradu. Ta podvig vsako leto 6. aprila obeležijo tako, da na drogove za zastave ter na gradu Nottingham izobesijo rdeče suknjiče. V 23. zvezku publikacije Museum of Foreign Literature, Science and Art, izdane leta 1833, je Badajoz opisan kot »eno najbogatejših in najlepših mest na jugu Španije, katerega prebivalci so enaindvajset dni v tihem strahu opazovali obleganje in bili pretreseni zaradi grozljivega pokola«.[34] 5. avgusta 1883 je prišlo do poskusa upora delov španskih oboroženih sil, v času, ko sta vladala zmeda in kaos.[35]

Španska državljanska vojna

[uredi | uredi kodo]

Španska državljanska vojna v Badajozu v 1930-ih je bila grozljiv dogodek. Med vojno so nacionalisti v bitki za Badajoz zavzeli mesto. Po bitki so več tisoč prebivalcev – moških in žensk – odpeljali v mestno areno za bikoborbe; ko so na ograje okoli arene namestili mitraljeze, se je začel neselektiven pokol. 14. avgusta 1936 so na prizorišču Plaza de Toros ustrelili več sto republikancev.[36] Tekom noči so pripeljali še 1200 ljudi. Ocenjujejo, da so nacionalisti po bitki umorili več kot 4000 ljudi.[37] Celo tiste, ki so poskušali prečkati mejo s Portugalsko, so ujeli in poslali nazaj v Badajoz. Enote, ki so zagrešile poboje v Badajozu, so bile pod poveljstvom generala Juana Yagüeja, ki ga je Franco po koncu državljanske vojne imenoval za ministra za letalstvo. Zaradi dejanj njegovih enot v Badajozu se je Yagüeja oprijel vzdevek »mesar iz Badajoza«.[38]

Urbanistični načrt Badajoza iz leta 1873 (španska izdaja)

Novejša zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Po vojni se je mesto še naprej razvijalo, čeprav je od leta 1960 dalje doživljalo obsežne migracije prebivalstva v druge španske regije in evropske države. V naslednjih desetletjih se je prevladujoča gospodarska dejavnost mesta vse bolj pomikala v terciarni sektor; danes je Badajoz pomembno trgovsko središče v jugozahodni Španiji ter pomemben most med Španijo in Portugalsko na področju trgovine in kulturnih vezi. 6. novembra 1997 so hude poplave opustošile več mestnih četrti, pri čemer je umrlo 21 ljudi, na stotine prebivalcev pa je utrpelo uničenje premoženja.[39] Katastrofo je povzročila atlantska ekstratropska depresija, ki je prešla Iberski polotok in povzročila poplavljanje potokov Rivilla in Calamon, ki so sicer običajno suhi. Soseska Cerro de Reyes, v bližini sotočja obeh potokov, je utrpela najhujše posledice poplave.[39]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Porečje reke Guadiana s prikazom lege mesta Badajoz

Badajoz leži na jugozahodu Iberskega polotoka, na bregu reke Guadiana, ob meji s Portugalsko.{sfn|Frey|Frey|1995|p=25}} Je glavno mesto istoimenske province. Od Méride je oddaljen 61 kilometrov, od Cáceresa 89 kilometrov, od Seville 217 kilometrov, od Lizbone 227 kilometrov (v smeri proti vzhodu) in od Madrida 406 kilometrov. Novejši del mesta je na desnem bregu reke; tam so številna industrijska območja in univerzitetna bolnišnica.

Geološko gledano Badajoz leži na območju južne podmesete (špansko Submeseta Sur).[40] Mesto je bilo ustanovljeno na bregovih reke Guadiana, na apnenčastem griču iz paleozoika, ki ga je izoblikovala reka. Na tem griču stoji Alcazaba, ena glavnih mestnih znamenitosti. Območje občine Badajoz zaznamujejo tla, nastala iz terciarnih sedimentov, ki segajo v paleozoik. Povprečna nadmorska višina znaša 184 metrov. Najvišje točke so Cerro del Viento (219 m), Fuerte San Cristóbal (218 m) in Cerro de la Muela (205 m). Najnižja točka je reka Guadiana (168 m).

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Badajoz ima sredozemsko podnebje z vročimi poletji (po Köppnu: Csa). Zime so mile, pogosteje beležijo temperature pod lediščem, poletja pa so vroča, pri čemer temperature včasih dosežejo ali presežejo 40 °C.[41] Hkrati je količina padavin na meji s polsušnim (semiaridnim) podnebjem. Podnebje v Badajozu zaznamujejo drastične razlike med poletjem in zimo. Nadmorska višina merilne postaje znaša 203 metre. Povprečna letna temperatura je 17,3 °C. Povprečne najvišje temperature julija znašajo približno 35 °C, medtem ko so povprečne najnižje temperature januarja okoli 3 °C. Povprečna letna količina padavin znaša približno 430 milimetrov; največ padavin, 56 milimetrov, pade decembra, medtem ko je julij najbolj suh mesec s 3 milimetri padavin.[42] Povprečna letna vlažnost zraka znaša 63 %. Mesto je letno deležno povprečno 2950 ur sončnega obsevanja.[43]

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Leta 2010 je imel Badajoz 150.376 prebivalcev. Po popisu prebivalstva iz leta 2010 je v Badajozu živelo 73.074 moških in 77.312 žensk, kar predstavlja 48,6 % oziroma 51,4 % prebivalstva. V primerjavi s statističnimi podatki za regijo Estremadura (49,7 % in 50,3 %) je bil v mestu Badajoz delež žensk sorazmerno večji.

Čeprav je to mesto z največ prebivalci v Estremaduri, je gostota prebivalstva razmeroma nizka (102,30 prebivalca/km²), kar je posledica obsega občine – ene največjih v Španiji, ki meri 1470 km². Poleg mestnega središča območje vključuje tudi okrožja, soseske in naselja z manjšim številom prebivalcev. Največje med njimi je bilo naselje Guadiana, ki je leta 2012 štelo 2524 prebivalcev, 17. februarja 2012 pa je postalo samostojno.[44]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Sedež banke Caja Badajoz (2017)
Vojaško oporišče General Menacho – Botoa – Badajoz
IFEBA

V preteklosti so pogoste vojne opustošile gospodarstvo Badajoza, prebivalstvo pa je živelo v revščini. Kmetijska zemljišča niso bila rodovitna, na tem območju pa ni bilo niti pomembnejše industrije. Vendar pa so zgodovinski spomeniki v mestu in v Méridi privabljali številne obiskovalce, kar je spodbudilo razvoj turizma; v zadnjih letih je prišlo tudi do določenega industrijskega razvoja.

Badajoz je danes predvsem trgovsko središče; glede na španski gospodarski letopis za leto 2007, ki ga je izdala raziskovalna služba banke La Caixa (Servicio de Estudios de La Caixa), se po gospodarskem pomenu uvršča na 25. mesto v Španiji. Zaradi svoje lege ima mesto pomembno vlogo v tranzitni trgovini s Portugalsko. V mestnem gospodarstvu prevladuje storitveni sektor. Glavna nakupovalna ulica je ulica Menacho, kjer je večina nacionalnih in mednarodnih trgovskih verig. Centro Comercial Abierto Menacho (odprto nakupovalno središče Menacho) je največje nakupovalno območje na prostem v Estremaduri; vanj je bilo vloženih več sto tisoč evrov, letno pa ga obišče na tisoče Portugalcev.[45] Med pomembnejše gospodarske dejavnosti sodijo proizvodnja izdelkov iz lana, volne in usnja, klobukov, keramike ter mila.[61] Trgovina cveti po zaslugi kupcev iz pokrajine in s Portugalske. Zaradi pomena trgovskih vezi s sosednjo državo je bil leta 2006 na obrobju mesta, blizu brega reke Caia, ustanovljen nov sejemski prostor – Institución Ferial de Badajoz (IFEBA). Kot gospodarsko in kulturno središče mesto ponuja pestro izbiro tržnic – od ribarnic in stojnic z različnimi živili do trgovin z izdelki za zdravje.[46] Območje starega mestnega jedra je občutilo posledice tega sejma, vendar si z odpiranjem novih trgovin počasi opomore.[47]

Industrijska območja na zahodnem bregu reke so skoraj v celoti zbrana v velikem industrijskem kompleksu El Nevero, ki leži ob avtocesti A-5 (ena od šestih radialnih avtocest v Španiji, označenih z A-1 do A-6). Kompleks se nenehno širi, v njem pa delujejo najrazličnejša podjetja. V predmestjih najdemo tudi druga industrijska območja, v soseskah, kot je San Roque, pa delujejo manjša podjetja. Poleti 2007 je bil predstavljen projekt izgradnje novega sedeža hranilnice Caja de Badajoz, vrednega 38 milijonov evrov; gradnja se je začela oktobra 2008, stavba pa je danes v uporabi. Stolpnica Torre Caja Badajoz, ki služi kot finančno središče, je visoka 88 metrov in ima 17 nadstropij; trenutno je najvišja stavba v Estremaduri.[48] Mesto ima tudi letališče, ki je od središča oddaljeno 14 kilometrov in je bilo leta 2009 razširjeno, ter kongresni center.

Pomembne znamenitosti

[uredi | uredi kodo]
Zvonik stolnice v Badajozu. 16. stoletje

Mesto je posejano z mavrsko in srednjeveško arhitekturo, čeprav ostaline rimske in vizigotske arhitekture niso tako izrazite kot v bližnji Méridi. Trdnjava Alcazaba je najpomembnejša stavba v mestu, ki priča o mavrski kulturi v Badajozu. V 17. in 18. stoletju je bila edina pomembna utrdba na južni meji s Portugalsko; nadzorovala je poti proti južni Portugalski in Andaluziji ter služila kot izhodišče za vdore na Portugalsko. V krščanskem obdobju so jo zasedali vojvode La Roca. Danes v njej deluje Arheološki muzej Badajoza. Številni zgodovinski spomeniki v Badajozu, ki so bili prej v ruševinah, so bili obnovljeni. Restavracije, lokali in nočno življenje so velika privlačnost za Portugalce z druge strani meje. Stolnica v Badajozu, ki izvira iz 13. stoletja (leta 1238 je bila preurejena iz mošeje), stoji v starem mestnem jedru. Njena arhitektura, ki s svojimi masivnimi zidovi spominja na trdnjavo, priča o burni zgodovini mesta. Tri okna stolnice so posebna – eno je v gotskem slogu, drugo v renesančnem, tretje pa v platereskem slogu.[49]

Občinske stavbe

[uredi | uredi kodo]
Ayuntamiento (mestna hiša)

Kongresna palača (Palacio de Congresos de Badajoz) je delo arhitektov Joséja Selgasa in Lucie Cano. V stavbi Palacio Municipal je mestna hiša. Ostanki prvotne stavbe mestne hiše so danes v ruševinah. Sedanja stavba izvira iz leta 1852, ura pa je bila dodana leta 1889.[50] Leta 1937 jo je prenovil občinski arhitekt Rodolfo Martinez, ki je posebno pozornost namenil slogovni enotnosti, povišal stolpa in spremenil okrasne elemente. Stavba vključuje balustrado, osrednji balkon in stebre.

V Badajozu deluje več občinskih knjižnic, ki služijo mestu in širši pokrajini; med njimi sta Biblioteca Pública Municipal A. Dominguez in Biblioteca Pública Municipal Bda. de Llera, občinska javna knjižnica Cerro de Reyes, občinska javna knjižnica Pardaleras in občinska javna knjižnica San Roque.

Zgodovinske znamenitosti

[uredi | uredi kodo]
Alcazaba de Badajoz

Alcazaba

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Alcazaba Badajoz.

Alcazaba, mavrska citadela, ki jo je v 9. stoletju zgradil Ibn Marwan, je bila leta 1169 utrjena po naročilu almohadskega kalifa Abu Jakub Jusufa, čeprav obstajajo sledovi starejših gradbenih posegov iz let 913 in 1030. V 11. in 12. stoletju je Alcazaba služila kot glavna rezidenca vladarjev taife Badajoz. Almohadski vladarji so bili v 13. stoletju pregnani, za kar je poskrbel Alfonz IX. Leonski.[51] Stolp Torre de Espantaperros je visok 30 metrov in je zgrajen iz zbite zemlje ter malte. Ima osmerokotni tloris s štirikotno strukturo, ki je nekoč omogočala razgled na okoliško pokrajino. Ime naj bi izviralo iz ostrega zvonjenja zvona, ki je bilo nekoč nameščeno v stolpu. Stavba, ki je prizidana k stolpu in je bila zgrajena v 16. stoletju – imenuje se La Galera –, je nekoč služila kot mestna hiša, pozneje pa kot zapor. Ta spomenik obdaja urejen vrt, na območju katerega so odkrili arheološke najdbe iz vizigotskega, rimskega in drugih obdobij.[52][16][53]

Trdnjava Vauban

[uredi | uredi kodo]

Vojaška trdnjava Vauban je bila zgrajena v 17. stoletju, med vojno med Španijo in Portugalsko (1640–1668), kot obrambni ukrep proti silam, ki so v mesto vdirale s severozahoda in jugovzhoda. Zgrajena je iz kamna, opeke in apnenega betona. Na severnem delu trdnjave je osem bastijonov, saj sta na južni strani za obrambo služili reki Guadiana in Rivilla. Bastijoni nosijo imena San Pedro, La Trinidad, Santa María, San Roque, San Juan, Santiago, San José in San Vicente.[54]

La Giralda

[uredi | uredi kodo]
La Giralda

La Giralda, ki stoji v bližini trga Plaza de la Soledad, je replika stolpa Giralda v Sevilli. Stavbo je leta 1930 dokončal lokalni poslovnež v komercialne namene.[55] Zasnovana je v neoarabskem andaluzijskem regionalističnem slogu, okrašena s keramičnimi ploščicami in kovinskimi elementi; na njej je upodobljen Merkur, ki simbolizira trgovino.[56] Leta 1978 je stavbo prevzelo podjetje Telefónica, jo prenovilo in v njej uredilo poslovne prostore. Leta 1998 je Telefónica prostore izpraznila, štiri leta pozneje pa stavbo ponudila morebitnim kupcem za 4,2 milijona evrov. Ker kupca niso našli, je Telefónica napovedala ponovno vzpostavitev pisarn, a je kasneje od te namere odstopila. Pojavili so se različni predlogi, da bi stavbo prevzela lokalna oblast; med drugim so predlagali širitev Muzeja lepih umetnosti, ureditev regionalnega kulturnega središča ali muzeja, posvečenega veliki noči – praznovanju, ki je za mesto pomembna turistična znamenitost.[57]

Puerta de Palmas

[uredi | uredi kodo]
Puerta Palmas

Vrata Puerta de Palmas so bila zgrajena leta 1551. Ob vhodnih vratih stojita dva valjasta stolpa. Na zunanji strani stolpa so omenjeni princ Filip II., cesar Karel V. in letnica gradnje. Stolpa sta utrjeni s prsobrani, na zgornjem in spodnjem delu pa jih krasita dva dekorativna pasova v obliki vrvi. Vhod je obrnjen proti vzhodu, je dvojno obokan in okrašen z medaljoni s ščitom cesarja Karla V. Nekoč je služil kot zapor, vendar je bila od takrat deležna številnih prenov in je delovala kot vstopna točka v mesto.[58]

Real Monasterio de Santa Ana

[uredi | uredi kodo]
Samostan svete Ane

Gre za krščanski samostan v Badajozu, ki je bil leta 1888 razglašen za kulturno dobrino (špansko Bien de Interés Cultural).[59] Je sedež reda svete Klare v mestu in stoji v osrčju starega mestnega jedra. Leta 1518 ga je ustanovila Leonor de Vega y Figueroa z blagoslovom papeža Leona X.; samostan je spadal pod jurisdikcijo frančiškanske province San Miguel. Glede na nagrobnik na samostanskem območju je bila Figueroa opatinja samostana štirideset let, vse do svoje smrti 17. aprila 1558. Sprva je bila pokopana na tem mestu, kasneje pa so njene posmrtne ostanke prenesli v kraljevo kripto samostana El Escorial. V 18. stoletju je bil samostan deležen obsežne preobrazbe, čeprav je prvotna struktura delno ohranjena. Na zunanjščini stavbe so oporni stebri in stolp z dvema zvonovoma. Nad obokom glavnega oltarnega prostora (prezbiterija) stoji razgledni stolp z opečnim rešetkastim zaključkom, ki ga krasijo fiale. Samostanska cerkev ima eno ladjo, ki je bila prezidana konec 17. stoletja, prezbiterij pa pokriva poznogotski rebrasti obok iz prve polovice 16. stoletja. V cerkvi so številni oltarni nastavki, podobe, slike in predmeti iz srebra.

Vrtovi

[uredi | uredi kodo]
La Galera

Vrtovi La Galera (Jardines de la Galera) segajo v 10. stoletje, v čas dinastije Aftasidov. So znotraj utrdbe Alcazaba, med stolpom Torre de Espantaperros in obrambnim hodnikom (Chemin de ronde). V vrtovih so ohranjeni številni ostanki iz obdobja Al Andaluza; po več kot tridesetletnem zaprtju in kasnejši prenovi so od leta 2007 odprti za javnost. Ime vrtov izvira iz dejstva, da so nekoč nudili zatočišče zapornikom, ki so bili v Sevilli obsojeni na smrt z obešanjem. Med rastlinskimi vrstami, ki jih najdemo v vrtovih, so kafrovec (Cinnamomum camphora), plazeča dihondra (Dichondra repens), drevo Ceiba speciosa ter mirte, lovorji, pomarančevci, limonovci in granatna jabolka.[60] Drugi parki in vrtovi v mestu so še Castelar – z osrednjim ribnikom in več spomeniki, posvečenimi romantični pisateljici Carolini Coronado ter Luisu Chamizu Triguerosu[61] – pa tudi La Legión, Rivillas y Calamón, San Fernando in La Viña. V mestu deluje tudi vodni in zabaviščni park z imenom Lusiberia.

Muzeji

[uredi | uredi kodo]

Muzej sodobne umetnosti Extremadure in Iberoamerike (Museo Extremeño e Iberoamericano de Arte Contemporáneo – MEIAC) hrani zbirke del španskih, portugalskih in latinskoameriških umetnikov. Stavba stoji na mestu nekdanjega pripora in kazenskega zavoda, zgrajenega sredi 50. let 20. stoletja na območju nekdanje vojaške utrdbe iz 17. stoletja, znane kot trdnjava Pardaleras.[62][63] Pokrajinski muzej lepih umetnosti (Museo Provincial de Bellas Artes), ki velja za osrednjo galerijo v Estremaduri, je urejen v dveh palačnih stavbah iz 19. stoletja ob trgu Plaza de la Soledad. Obsega 2000 kvadratnih metrov in hrani več kot 1200 slik ter kipov iz obdobja od 16. do 20. stoletja. Dela predstavljajo več kot 350 umetnikov, med katerimi so denimo Francisco de Zurbarán, Luis de Morales, Caravaggio, flamski slikarji, Francisco de Goya, Felipe Checa, Torre Isunza, Eugenio Hermoso, Adelard Covarsí, Antonio Juez Nieto, Francisco Pedraja Muñoz, Pablo Picasso in Salvador Dalí.

Pokrajinski arheološki muzej (Museo Arqueológico Provincial)

Mestni muzej Luis de Morales (Museo de la Ciudad Luis de Morales) je urejen v stavbi, ki je bila morda dom renesančnega slikarja Luisa de Moralesa, in hrani številna njegova dela.

Pokrajinski arheološki muzej (Museo Arqueológico Provincial) je znotraj trdnjave in hrani predmete z vseh koncev province Badajoz. Stavba vključuje palačo vojvod iz Ferie, ki izvira iz 16. stoletja. Zbirka je razdeljena na šest glavnih sklopov: prazgodovina, zgodnja zgodovina, rimsko obdobje, vizigotsko obdobje ter srednjeveško islamsko in krščansko obdobje. Elegantna stavba je zgrajena iz kamna in opeke; na vogalih ima štiri stolpe, njena fasada pa je členjena s terasami. Notranjost zaznamujejo mudeharski opečnati oboki, ki počivajo na osmerokotnih stebrih.[64]

Muzej stolnice (Museo Catedralicio) je na območju stolnice. Obiskovalce popelje na zgodovinsko potovanje skozi različne faze gradnje stavbe. Predstavlja tudi predmete iz obdobja od ustanovitve nadškofije do danes. Zbirke vključujejo filipinske slonokoščene izdelke, rezbarije in flamske tapiserije, nagrobnik Alfonsa Suáreza de Figueroa ter procesijsko monstranco za praznik sv. Rešnjega telesa (Custodia Procesional del Corpus) iz leta 1558. Na ogled so tudi dela Luisa de Moralesa in Zurbarána.

Muzej bikoborb (Museo Taurino) je v središču mesta, zanj pa skrbi Klub ljubiteljev bikoborb iz Estremadure. Vključuje plakate, fotografije in predmete, povezane s svetom bikoborb.[65]

Muzej karnevala (Museo del Carnaval) je bil odprt leta 2007 v središču Menacho. V muzeju so razstavljeni kostumi skupin, ki so skozi leta sodelovale na mestnem karnevalu. Leta 2008 se je muzej pridružil mreži muzejev v Estremaduri.[66]

Trgi

[uredi | uredi kodo]
Plaza Alta
Plaza de España

Trg Plaza de España leži v središču mesta; njegovo zasnovo je leta 1917 pripravil mestni arhitekt Rodolfo Martinez, dokončan pa je bil leta 1920.[67] V središču zgodovinskega dela mesta stoji velika stolnica.

Trg Plaza de Cervantes velja za pomemben kraj v zgodovini Badajoza. Deli tega trga obsegajo območje, ki je nekoč pripadalo cerkvi sv. Andreja in njenemu pokopališču. Trg je okrašen z belim marmorjem in koncentričnim mozaikom zvezd s konicami, ki izvira iz leta 1888.

Trg Plaza Alta, ki je bil nedavno obnovljen, je bil stoletja središče mesta, saj je segal onkraj meja muslimanske citadele; v preteklosti so ga imenovali preprosto »trg«. Španski kitarist flamenka Paco de Lucía je 10. julija 2013 nastopil na trgu Plaza Alta.[68]

La Giralda stoji v bližini trga Plaza de la Soledad.

Mostovi

[uredi | uredi kodo]

V mestu Badajoz je pet mostov, od katerih jih štirje prečkajo reko Guadiano.[69][70]

Puente de Palmas, znan tudi kot Puente Viejo (Stari most), je najstarejši most v Badajozu; gradnja se je začela leta 1460, vendar je leta 1545 nenaden porast vodostaja reke objekt uničil.[71] Obnovljen je bil v času vladavine španskega kralja Filipa II., pod vodstvom guvernerja Badajoza, D. Diega Hurtada de Mendoze. Leta 1603 je poplava uničila 16 od njegovih 24 razponov; obnovili so jih med letoma 1609 in 1612. Most je bil ponovno obnovljen leta 1833; inženir je bil José María Otero, arhitekt pa Valentin Falcato. V začetku 21. stoletja so bile izvedene nadaljnje izboljšave: število razponov se je povečalo na 32, na obeh koncih pa so dodali stolpa, s čimer je most dosegel skupno dolžino 600 metrov. Most s številnimi spremembami svojih razponov, lokov, stebrov in opornikov, ki so nastajale skozi stoletja, odraža zgodovino mesta.

Puente de la Universidad oziroma Puente Nuevo (Novi most) leži dolvodno od starega mostu Puente de Palmas. Zgrajen je bil leta 1960.[72]

Most Puente de la Autonomía Extremeña, dokončan leta 1990, stoji gorvodno od mostu Puente de Palmas in povezuje mesto z glavnimi cestami proti Madridu ter s cesto N-435, ki vodi od Badajoza do kraja Fregenal de la Sierra.[73]

Puente Real je viseči most čez reko Guadiano in četrti most v mestu; dokončan je bil leta 1994. Temeljni kamen zanj je leta 1992 položil španski kralj. Most ima šest viaduktnih razponov, dolgih po 32 metrov, njegova skupna dolžina pa znaša 452 metrov. Vključuje kolesarsko stezo in povezavo z avenijo Elvas, ki vodi proti Portugalski in številnim drugim mestnim središčem.[74]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ A "practicable breach" was one where two soldiers could get through side by side without needing to use their hands.[31]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ National Statistics Institute (December 13, 2025). "Municipal Register of Spain of 2025"
  2. ↑ Rebollo Ávalos, Mª José (2014). »La cultura del reino aftasí según las fuentes árabes«. Badajoz : mil años de libros : exposición bibliográfica. str. 181–183. ISBN 978-84-9852-395-9.
  3. ↑ González Rodríguez 2019, str. 159.
  4. ↑ González Rodríguez, Alberto (2019). »Badajoz. Raíces, naturaleza, presente y futuro« (PDF). Apuntes para la historia de la ciudad de Badajoz. 14: 159–160.
  5. ↑ González Rodríguez 2019, str. 160.
  6. ↑ »Badajoz, Elvas y Campo Maior lanzan el proyecto "Eurobec"«. Cadena SER. 29. avgust 2018.
  7. ↑ Tarlow & Nilsson Stutz 2013, str. 377.
  8. ↑ »Spain.info«. Spain.info. 23. april 2007. Arhivirano iz spletišča dne 1. decembra 2017. Pridobljeno 12. julija 2013.
  9. ↑ »DATOS ECONÓMICOS Y SOCIALES« (PDF) (v španščini). Cajaespana.es. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne aprila 5, 2014. Pridobljeno julija 12, 2013.
  10. 1 2 Ring, Salkin & La Boda 1995, str. 72.
  11. ↑ Erskine 2012, str. 329.
  12. ↑ Glick 1995, str. 6.
  13. ↑ Ring, Salkin & La Boda 1995, str. 73.
  14. ↑ »Historia (History)« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 15. januarja 2021. Pridobljeno 22. julija 2013.
  15. ↑ Chisholm 1911, str. 181.
  16. 1 2 Ring, Salkin & La Boda 1995, str. 74.
  17. ↑ »Convento de San José (Adoratrices)« (v španščini). Turismobadajoz.es. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne novembra 28, 2012. Pridobljeno julija 12, 2013.
  18. ↑ O'Callaghan, Kagay & Vann 1998, str. 154.
  19. ↑ Gallagher 1968, str. 8.
  20. ↑ Wiltrout 1987, str. 65.
  21. ↑ »Badajoz, Spain«. Jewish Virtual Library. Pridobljeno 25. junija 2024.
  22. ↑ Beinart, Haim (2001). The Expulsion of the Jews from Spain. Littman Library of Jewish Civilization. Vol. 1. Prevedel Jeffrey M. Green. Oxford: The Littman Library of Jewish Civilization in association with Liverpool University Press. str. 295, 325.
  23. ↑ Díaz y Pérez 1887, str. 551.
  24. ↑ Vallín 1899, str. 93.
  25. ↑ Deutscher 2013, str. 36.
  26. ↑ Danvers 1988, str. 39.
  27. ↑ Villalón, M. C. (1988), En 1640, después de un prolongado período (PDF) (v španščini), Dialnet.unirioja.es
  28. ↑ Frey & Frey 1995, str. 108.
  29. ↑ »Peace Treaty of Badajoz between Portugal«. Grupos de Amigos de Olivenca. Arhivirano iz spletišča dne 5. aprila 2014. Pridobljeno 9. julija 2013.
  30. ↑ MacFarlane 2004, str. 127.
  31. 1 2 Melón, Miguel Ángel (2012). »Badajoz (1811–1812) La resistencia en la frontera« (PDF). V Butró Prída, Gonzalo; Rújula, Pedro (ur.). Los sitios en la guerra de la Independencia: La lucha en las ciudades. Cádiz: Servicio de Publicaciones de la Universidad de Cádiz. str. 242–244. ISBN 978-84-9828-393-8. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. junija 2021. Pridobljeno 7. aprila 2021.
  32. ↑ "Siege of Badajoz Arhivirano December 26, 2017, na Wayback Machine.". Encyclopaedia Britannica.
  33. ↑ Treneer 1963, str. 133.
  34. ↑ Museum of Foreign Literature, Science and Art. E. Littell. 1833. str. 612. Arhivirano iz spletišča dne 10. junija 2016. Pridobljeno 9. julija 2013.
  35. ↑ »Cómo surgió la educación universitaria en Extremadura« (v španščini). Unex.es. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2014. Pridobljeno 11. julija 2013.
  36. ↑ Kern 1995, str. 179.
  37. ↑ Preston 2012, str. 318.
  38. ↑ »Share on print Juan Yague«. Spartacus Educational. Arhivirano iz spletišča dne August 2, 2013. Pridobljeno 8 August 2013.
  39. 1 2 »The flood event that affected Badajoz in November 1997« (PDF). Advances in GeoSciences. 9. april 2008. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 5. aprila 2014. Pridobljeno 12. julija 2013.
  40. ↑ Yuste 1980, str. 208.
  41. ↑ »Badajoz, Spain Köppen Climate Classification (Weatherbase)«. Weatherbase. Arhivirano iz spletišča dne 25. novembra 2018. Pridobljeno 25. novembra 2018.
  42. ↑ »Climate & Temperature; Badajoz«. Badajoz.climatemps.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2014. Pridobljeno 10. julija 2013.
  43. ↑ »Standard climate values for Badajoz«. Aemet.es. Arhivirano iz spletišča dne 16. januarja 2021. Pridobljeno 15. maja 2015.
  44. ↑ »Guadiana del Caudillo celebra su primer año como independiente« (v španščini). Badajoz7dias.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne julija 29, 2013. Pridobljeno julija 11, 2013.
  45. ↑ Información comercial española: Boletín ICE económico (v španščini). Ministerio de Economía. 2008. str. 270. Arhivirano iz spletišča dne 14. maja 2016. Pridobljeno 9. julija 2013.
  46. ↑ »Ferias en España en IFEBA Institución Ferial de Badajoz«. Portalferias.com. Arhivirano iz spletišča dne 26. avgusta 2013. Pridobljeno 9. julija 2013.
  47. ↑ »Inicio« (v španščini). Feria Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2013. Pridobljeno 9. julija 2013.
  48. ↑ »Nueva Sede Corporativa de la Caja de Badajoz« (v španščini). Portal.cajabadajoz.es. 18. november 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2013. Pridobljeno 9. julija 2013.
  49. ↑ Kendrick, Michelson & Barbero 2008, str. 198.
  50. ↑ »Plazas« (PDF) (v španščini). Turismobadajoz.es. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne julija 15, 2013. Pridobljeno julija 14, 2013.
  51. ↑ »Monuments: Alcazaba« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2013. Pridobljeno 9. julija 2013.
  52. ↑ »Tower Espantaperros« (v španščini). Aytobadajoz.es. Arhivirano iz spletišča dne 2. februarja 2014. Pridobljeno 10. julija 2013.
  53. ↑ Kendrick, Michelson & Barbero 2008, str. 199.
  54. ↑ »Fortificación Vaubán«. Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2013. Pridobljeno 12. julija 2013.
  55. ↑ Apuntes para la historia de la ciudad de Badajoz: ponencias y comunicaciones (v španščini). Editora Regional de Extremadura. 1999. str. 75. ISBN 978-84-7671-470-6. Arhivirano iz spletišča dne 28. maja 2016. Pridobljeno 11. julija 2013.
  56. ↑ »Torre de la Soledad y La Giralda« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2013. Pridobljeno 10. julija 2013.
  57. ↑ »La Giralda, un millón de euros más barata«. Hoy.es. 14. januar 2012. Arhivirano iz spletišča dne 5. aprila 2014. Pridobljeno 10. julija 2013.
  58. ↑ »Puerta de Palmas« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2013. Pridobljeno 10. julija 2013.
  59. ↑ »Historia« (v španščini). Clarisasbadajoz.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne maja 21, 2014. Pridobljeno julija 11, 2013.
  60. ↑ »Gardens of La Galera«. TripOrg. Pridobljeno 10. julija 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: opuščena arhivska storitev (povezava)
  61. ↑ Carvajal 2001, str. 21.
  62. ↑ »The Museo Extremeño e Iberoamericano de Arte Contemporáneo (MEIAC)« (v španščini). Official website of MEIAC. Arhivirano iz spletišča dne 5. aprila 2014. Pridobljeno 6. avgusta 2013.
  63. ↑ »MEIAC – Museo Extremeño e Iberoamericano de Arte Contemporáneo«. Art10.com. Arhivirano iz spletišča dne 5. aprila 2014. Pridobljeno 6. avgusta 2013.
  64. ↑ »Museo Arqueológico« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 5. aprila 2014. Pridobljeno 12. julija 2013.
  65. ↑ »Bullfighting Museum«. Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne junija 13, 2013. Pridobljeno avgusta 6, 2013.
  66. ↑ »Museum of Carnival in Badajoz« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne junija 13, 2013. Pridobljeno avgusta 6, 2013.
  67. ↑ »The Arrival of the City Regional« (PDF) (v španščini). Dialnet Unirioja. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 21. maja 2014. Pridobljeno 8. avgusta 2013.
  68. ↑ »July«. Pacodelucia.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2013. Pridobljeno 11. julija 2013.
  69. ↑ »Sights (Badajoz)«. Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 8. julija 2013. Pridobljeno 10. julija 2013.
  70. ↑ »Bridges of Badajoz«. Badajoz Ayer y Hoy. Arhivirano iz spletišča dne avgusta 12, 2013. Pridobljeno julija 14, 2013.
  71. ↑ »Puente de Palmas«. Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2013. Pridobljeno 10. julija 2013.
  72. ↑ »Puente de la Universidad« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2013. Pridobljeno 12. julija 2013.
  73. ↑ »Puente de la Autonomía« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2013. Pridobljeno 12. julija 2013.
  74. ↑ »Puente Real« (v španščini). Ayuntamiento de Badajoz. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2013. Pridobljeno 12. julija 2013.

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Badajoz&oldid=6771129«