Pojdi na vsebino

Estremadura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Extremadura)
Estremadura
Avtonomna skupnost
Extremadura
Pogled na staro obzidje gradu Trujillo, usmerjen proti severu
Zastava Estremadura
Zastava
Grb Estremadura
Grb
Himna: Himno de Extremadura
Himna Ekstremadure
Karta Estremadure
Lega v Španiji
Koordinati: 39°0′N 6°0′W / 39.000°N 6.000°W / 39.000; -6.000
Država Španija
Statut o avtonomiji26. februar 1983
glavno mestoMérida
Največje mestoBadajoz
ProvincaCáceres, Badajoz
Upravljanje
 • VrstaPrenesena oblast v ustavni monarhiji
 • TeloJunta de Extremadura
 • PredsednikMaría Guardiola
 • Zakonodajno teloSkupščina Ekstremadure
Površina
 • Skupno41.633,60 km2
Rang5. v Španiji
 8,2 % Španije
Prebivalstvo
 (2025)[2]
 • Skupno1.053.345
 • Rang13.
 • Gostota25 preb./km2
 2,1 % Španije
DemonimiEstremadurčan/ka
extremeño (m), extremeña (ž)
GDP
 • Skupaj€26.574 mrd (2024)
 • Per capita€25.246 (2024)
Časovni pasUTC+1
 • PoletniUTC+2
Koda ISO 3166ES-EX
Spletna stranwww.juntaex.es

Estremadura (estremadursko in falsko Extremaúra, špansko Extremadura) je avtonomna skupnost v zahodni Španiji s provincama Cáceres in Badajoz in glavnim mestom Mérida. Na zahodu meji na Portugalsko, na severu na Kastilijo in Leon (provinci Salamanca in Ávila), na jugu na Andaluzijo (province Huelva, Sevilla in Córdoba) in na vzhodu na Kastilijo - Mančo (provinci Toledo in Ciudad Real). Uradni jezik v pokrajini je španščina. Vlada Extremadure se imenuje Junta de Extremadura.

Estremadura je pomembno področje za prosto živeče živali, še posebej velik naravni rezervat v okrožju Monfragüe, ki je bil leta 2007 preimenovan v narodni park (Parque nacional de Monfragüe), in naravni park ob reki Tajo (Terreno Natural Río Tajo Internacional).

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Arheološki rimski ansambel v Méridi (Emerita Augusta), glavnem mestu rimske province Hispania Lusitana

V času Rimskega cesarstva je bilo območje, ki je danes znano kot avtonomna skupnost Ekstremadura, del Luzitanije – rimske province, ki je obsegala večino današnje Portugalske (z izjemo severnega dela, danes znanega kot regija Norte) ter osrednji zahodni del današnje Španije. Mérida (danes glavno mesto Ekstremadure) je postala prestolnica rimske province Luzitanije in eno najpomembnejših mest v Rimskem cesarstvu.

Tako kot večino Iberskega polotoka so tudi to ozemlje v začetku 8. stoletja osvojili Omajadi. V okviru Kordovskega emirata in pozneje kalifata je območje večinoma predstavljalo teritorialno enoto (kūra) znotraj takratnih državnih tvorb, katerih središče je bila Mérida. Po propadu kalifata v začetku 11. stoletja – v obdobju, znanem kot fitna v Al Andaluzu – in posledičnem razpadu na številne kratkotrajne državice (t. i. taifa), je večina ozemlja današnje Ekstremadure postala del (prve) taife Badajoz (Baṭalyaws). Središče te državice je bilo istoimensko mesto, ustanovil pa jo je Sapur, pripadnik skupine saqaliba, ki ga je pred tem osvobodil Al Hakam II.[4]

Prizor z bikom v Plasencii, upodobljen v zbirki Cantigas de Santa Maria

Po drugi strani so kraljevine Leon, Kastilja in Portugalska (zlasti prva) v 11. in 12. stoletju prodirale na to ozemlje. To se je kazalo v dogodkih, kot so bila zaporedna osvajanja Corie s strani Leona (leta 1079[5] in 1142[6]), poskusi Portugalske za širitev prek porečja reke Guadiane v drugi polovici 12. stoletja[7] ter kastiljska ustanovitev mesta Plasencia leta 1186.[8] Vendar pa so ta prizadevanja spremljali tudi neuspehi, ki so bili posledica prodorov Almoravidov in Almohadov; slednji so med drugim povzročili propad prve in druge taife Badajoz in sicer v letih 1094 oziroma 1150.[9] V času Almohadov je njihova ofenziva leta 1174 odpravila leonsko oblast v vseh utrdbah južno od reke Tajo (vključno s Cáceresom).[10] Po katastrofalnem porazu Almohadov v bitki pri Las Navas de Tolosa leta 1212 so preostali deli današnje Estremadure, ki so bili pod muslimansko oblastjo, prešli v roke vojsk pod poveljstvom leonskega kralja Alfonza IX. – to velja za Alcántaro (1214),[11] Cáceres (1227–1229),[12] Mérido (1230)[13] in Badajoz (1230)[14]. Kasneje so vojaška reda Santiago in Alcántara – v imenu kastiljskega kralja Ferdinanda III. – zavzela še Trujillo (1232)[15] in Medellín (1234).[16] Do leta 1248 so kristjani osvojili še zadnje utrdbe v Spodnji Estremaduri.[17]

V poznem srednjem veku je ozemlje današnje regije obsegalo posesti (t. i. mayorazgos) vojaških redov Santiago in Alcántara (približno polovica ozemlja), plemiška gospostva (približno četrtina ozemlja) ter mesta v neposredni kraljevi lasti (preostala četrtina ozemlja).[18]

Med 15. in 16. stoletjem je prvotni pomen pojmov »leonska« in »kastiljska« Estremadura zbledel, ime pa se je sčasoma začelo nanašati na ozemlje današnje regije.[19] Kljub temu na tem območju ni bilo skupnih vladnih ali upravnih institucij.[20]

Med letoma 1570 in 1572 je krona na to območje prisilno naselila približno 11.000 moriskov; šlo je za del izgona prebivalcev Granade po zadušitvi upora v Alpujarrasu.[21] Naseljevanje je potekalo precej kaotično, vendar so se pri določanju lokacij za naselitev granadskih moriskov izognili krajem, kjer je že živelo »nevarno« število moriskov (kot so Hornachos, Magacela in Benquerencia).[22]

Dve generaciji pozneje, leta 1609, se je začel izgon moriskov iz regije; prvi so bili na vrsti moriski iz Hornachosa, kar je predstavljalo prvi izgon v okviru Kastiljske krone.[23] Do septembra 1610 je bila izgnana že približno dve tretjini moriskov iz Estremadure, do leta 1611 pa je njihovo število doseglo 12.776.[24] Tisti, ki so se izognili prvim ukazom o izgonu, so se sklicevali na to, da so »dobri kristjani«, ali pa so uveljavljali status »starih moriskov«. Še leta 1612 so poročali o prisotnosti moriskov v mestih Trujillo, Mérida in Plasencia.[25]

Panorama mesta Badajoz iz 17. stoletja

Ozemlje, ki je ležalo na najprimernejši poti med osrednjo planoto (Osrednja Mezeta) in Portugalsko, je hudo trpelo zaradi vojskovanja med portugalsko restavracijsko vojno (1640–1668).[26] Za to obdobje niso bila značilna premikanja velikih vojsk, temveč plenjenje, manjši spopadi, vpadi ter uničevanje gospodarskih virov in naselij na obeh straneh meje (t. i. Raya).] Vse večji pomen utrjenega mesta Badajoz (ki leži na pol poti med Lizbono in Madridom) je – v povezavi z ustanovitvijo generalnega kapitanata Estremadure – okrepil vpliv vojske v tej regiji.[27]

Do konca 18. stoletja je podeželje Estremadure propadalo in se znašlo v globoki krizi. Delež zemljišč, namenjenih poljedelstvu, se je zmanjševal. Širitev živinoreje je privedla do nastanka novih pašnikov, kar je še poglobilo strukturno težavo, ki je izvirala iz izjemno visoke koncentracije zemljiške posesti. Ob koncu starega reda (Ancien Régime) so imeli duhovščina, občinski sveti in kraljeva vojska večji pomen kot plemstvo, katerega vloga je bila tedaj že manjša.[27]

Železniško omrežje se je razvilo v drugi polovici 19. stoletja. Septembra 1863 je v Badajoz iz portugalskega mesta Elvas prispel potniški vlak. To je bil prvi vlak v regiji in prva mednarodna povezava na Iberskem polotoku.[28][29] Leta 1866 je bila dokončana proga Badajoz–Ciudad Real, ki je omogočila povezavo z Madridom.[30] Proga Madrid–Valencia de Alcántara, nova povezava, ki je potekala skozi provinco Cáceres, je bila v celoti dokončana leta 1881.[31]

Med špansko državljansko vojno (1936–1939) je nacionalistična enota »Columna Madrid« avgusta 1936 hitro napredovala skozi provinco Badajoz, pri čemer je za seboj pustila neusmiljeno represijo in številne žrtve.[32] Badajoz je bil španska provinca, ki je med vojno in v neposrednem povojnem obdobju utrpela sorazmerno največ žrtev zaradi frankistične represije; v provinci je bilo izvedenih približno 12.000 usmrtitev (od skupno 14.000 v celotni regiji), medtem ko je bilo žrtev republikanske represije približno 1600.[33]

Sredi 20. stoletja je frankistična diktatura v regiji izvajala politiko kolonizacije in agrarne reforme z namenom spodbujanja gospodarstva. Pri tem so na tisoče hektarjev suhih kmetijskih površin preoblikovali v namakana zemljišča, Nacionalni inštitut za kolonizacijo (INC) pa je poskrbel tudi za ustanovitev 63 novih naselij.ref>Abujeta, Esther. »Los pueblos de colonización de Extremadura. Evolución y estado, medio siglo después de su construcción« (PDF). Dominación y (Neo-)extractivismo: 71.</ref> V drugi polovici 20. stoletja je prišlo do množičnega izseljevanja prebivalstva z podeželja – tako v industrijska območja Španije (kar se je začelo že leta 1955) kot v bogatejše evropske države (kot so Nemčija, Francija in Švica). Ti procesi so se zlasti okrepili po letu 1959, ko je bil sprejet stabilizacijski načrt (v primeru selitev v tujino pa tudi po sklenitvi dvostranskih sporazumov z državami gostiteljicami).[34] Regija je v naslednjih letih utrpela hud demografski udarec, saj jo je zapustilo skoraj 40 % prebivalstva, predvsem mladih.[35]

Z zakonom iz leta 1978 je bil v Estremaduri ustanovljen predavtonomni vladni organ (Junta Regional de Extremadura), ki je imel pristojnosti nad provincama Badajoz in Cáceres.[36] Leta 1980 se je začela priprava osnutka regionalnega statuta o avtonomiji, kar je bil prvi korak k temu, da je Estremadura postala ena od španskih avtonomnih skupnosti.[37] Besedilo je uspešno prestalo zadnjo oviro, ko je bilo leta 1982 sprejeto kot organski zakon.[36] Prve volitve v Skupščino Estremadure so potekale maja 1983.

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Edtremadura leži na Južni planoti med 37° 57' in 40° 29' S zemljepisne širine ter 4° 39' in 7° 33' Z zemljepisne dolžine in je del Centralne planote (Osrednja Mezeta) in meri 41,633 km². Je 5. največja španska avtonomna skupnost.

Topografija

[uredi | uredi kodo]

Na severu pokrajine je gorovje Sistema Central z najvišjim vrhom Extremadure Calvitero (ali El Torreón) (2401 m). Manjši pogorji, ki spadata v Sistema Central, sta Sierra de Gata in Sierra de Béjar. Na območju, ki ga pogosto imenujejo extremadurska Mezopotamija, se dviga gorovje Sierra de las Villuercas z najvišjim vrhom Pico de las Villuercas (1603 m). Pomembni gorski verigi sta tudi Sierra de Montánchez in Sierra de San Pedro, ki sta del večje gorske verige Montes de Toledo.[38]

Na jugu pokrajine je Sierra Morena, ki ločuje Edtremaduro od Andaluzije. Njen najvišji del je Sierra de Tentudía z najvišjim vrhom Pico Tentudía (1104 m).

Hidrografija

[uredi | uredi kodo]

V Edtremaduri so štiri različna porečja:

  • Porečje reke Tajo z glavnima desnima pritokoma Tiétar in Alagón in levimi pritoki Almonte, Ibor, Salor in Sever. Največ vode prispevajo desni pritoki, ki pritekajo iz sotesk Sistema Central, kjer je največ dežja in snega.
  • Drugo je porečje reke Guadiane, z glavnima desnima pritokoma Guadarranque in Ruecas in levima Zújar in Matachel.
  • Porečje reke Guadalquivir, ki v Estremaduri obsega 1411 km², kar je samo 2,45 % njenega porečja.
  • Porečje Duera meri v Estremaduri 35 km², kar je samo 0,04% njenega porečja.
Reka Tajo v Narodnem parku Monfragüe

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Večji del Estremadure ima sredozemsko podnebje z vročimi poletji (oznaka Csa po Köppnovi podnebni klasifikaciji), v nekaterih območjih pa prevladuje hladno polsušno podnebje (oznaka BSk po Köppnovi podnebni klasifikaciji).[39] Izjema je njen severni del, ki ima celinsko podnebje. Na severozahodu je zaradi vpliva Atlantika celinsko podnebje bolj milo.

Povprečne letne temperature v Estremaduri so na splošno nekoliko višje kot v večjem delu notranjosti Iberskega polotoka, pri čemer je opazen temperaturni gradient v smeri sever–jug.[40] Letna temperaturna amplituda običajno znaša od 16 do 19 °C. Povprečna letna temperatura je približno 16,4 °C, povprečna letna količina padavin pa znaša okoli 588 mm.[41] V delih gorovja Sistema Central pade več kot 1500 mm padavin, medtem ko v nekaterih delih province Badajoz količina padavin komaj doseže 400 mm.[42] Poletja so zelo vroča in suha, padavine pa so skoncentrirane v hladnejših mesecih, kar v poletnem času povzroča izrazito pomanjkanje vode.[43]

Uprva delitev

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid provinc v Extremaduri in njihovih dveh največjih mest

Extremadura je razdeljena na 2 provinci, ti pa sta nadalje razdeljeni na 388 občin.

Provinca Glavno mesto Štev. prebivalcev

(2025)[2]

 Površina

(km²)[1]

 Gostota preb.

(inh./km²)

 Občine
Provinca Badajoz Badajoz 665.155 21.769,11 30,6 165
Provinca Cáceres Cáceres 388.190 19.864,50 19,5 223

V Estremaduri obstajajo tudi tradicionalna območja (špansko comarcas), kot sta Las Villuercas in Las Hurdes, vendar ta nimajo večjega uradnega priznanja.

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]
Najbolj naseljena mesta[44]
Velikost Mesto Število prebivalcev
1Badajoz151.565
2Cáceres95.026
3Mérida57.797
4Plasencia41.392
5Don Benito36.660
6Almendralejo34.319
7Villanueva de la Serena26.076
8Navalmoral de la Mata17.386
9Zafra16.577
10Montijo16.267

Leta 2025 je prebivalstvo štelo 1.053.345 ljudi, od tega je bilo 49,4 % moških in 50,6 % žensk. Mladoletniki predstavljajo 15,4 % prebivalstva, starejši pa 22,9 %.[2]

Po popisu prebivalstva v provincah Kraljevine Kastilje iz leta 1591 je Estremadura štela približno 540.000 prebivalcev, kar je predstavljalo 8 % celotnega prebivalstva Španije. Do leta 1717, ko so v Estremaduri našteli 326.358 prebivalcev, ni bilo izvedenega nobenega drugega popisa. Leta 1833 je število prebivalcev znašalo 547.420.[45]

Od tega obdobja dalje je število prebivalcev enakomerno naraščalo vse do 4960-ih. (leta 1960 je bilo 1.406.329 prebivalcev). Po letu 1960 je izseljevanje v gospodarsko uspešnejše dele Španije in Evrope povzročilo zmanjšanje števila prebivalcev.

V naselitveni mreži prevladujejo tri občine s 50.000 do 200.000 prebivalci (Badajoz, Cáceres in Mérida), sledijo pa jim Plasencia, somestje Don Benito–Villanueva de la Serena in Almendralejo. Med druge občine z več kot 10.000 prebivalci spadajo Zafra, Montijo, Villafranca de los Barros, Navalmoral de la Mata in Coria.[46]

Jeziki

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Estremadurščina.

Uradni jezik v Estremaduri je španščina. Njena lokalna narečja imajo skupno ime Castúo.

Med druge pogovorne jezike spadajo olivenško, alkantarsko in kodosersko narečje portugalščine. Večina portugalskih narečij je ogroženih. V nekaterih estremadurskih šolah se poučujejo kot tuj jezik, vendar ne do popolnosti.

Jezik fala, ki se običajno uvršča v portugalsko-galicijsko podskupino jezikov, govori samo še približno 10.500 prebivalcev, od katerih 5500 živi v mestih Valverde del Fresno (Valverdi du Fresnu), Eljas (As Ellas) in San Martín de Trevejo (Sa Martín de Trebellu) v dolini Jálame na severozahodu Estremadure na meji s Portugalsko.

Estremadurski jezik je soroden z leonskim in asturskim (vsi ti trije jeziki so različice t. i. asturleonščine).[47] Jezik je resno ogrožen in se ne govori niti javno niti zasebno.

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]

Bruto domači proizvod (BDP) Estremadure je leta 2018 znašal 20 milijard evrov, kar je predstavljalo 1,7 % španske gospodarske proizvodnje. BDP na prebivalca, prilagojen kupni moči, je v istem letu znašal 20.100 evrov oziroma 67 % povprečja EU-27. Extremadura je bila skupnost z drugim najnižjim BDP na prebivalca v Španiji pred Melillo.[48]

Izvozno blago (večinoma hrana in polizdelki) se pošilja predvsem na evropski trg, vendar se je v letih 2010 povečeval delež izvoznih destinacij zunaj EU. Trgovinska bilanca je na splošno pozitivna.

Stopnja brezposelnosti je leta 2022 znašala 17,3 %, kar je bistveno manj kot v prejšnjem desetletju.[49]

Kmetijstvo

[uredi | uredi kodo]
Iberski prašiči v Estremaduri
Polje tobaka v pokrajini La Vera

Na tem območju se prosto gibljejo črni iberski prašiči, ki se hranijo z želodom v hrastovih gozdovih. Te prašiče uporabljajo za pripravo sušene šunke, znane kot Jamón Ibérico. Višji kot je delež želoda v prehrani prašičev, dragocenejša je šunka. Tako lahko na primer jamón ibérico, pridobljen iz prašičev, katerih prehrano je sestavljalo vsaj 90 % želoda, doseže več kot dvakrat višjo ceno od šunke, pri kateri je delež želoda v prehrani prašičev v povprečju znašal manj kot 70 %. V ZDA je bil uvoz šunke jamón ibérico neposredno iz Estremadure – v kosu s kostjo – do približno leta 2005 prepovedan. Ker je bilo v ZDA dovolj restavracij, ki so povpraševale po tej specialiteti, se je Španija odločila za izvoz šunke brez kosti, kar je bilo v skladu z zdravstvenimi predpisi ameriškega ministrstva za kmetijstvo (in je tako še danes).

85 občin v Estremaduri spada pod okrilje zaščitene označbe porekla (ZOP) Dehesa de Extremadura, ki ščiti šunke in plečke (jamones in paletas – zadnje in sprednje prašičje noge), pridobljene iz iberskih prašičev ter križancev med iberskimi prašiči in pasmo Duroc-Jersey.[50]

Leta 2021 je Estremadura proizvedla približno 98 % vsega tobaka v Španiji in bila s tem vodilna evropska regija na tem področju.[51] Pridelava tobaka je osredotočena na območjih La Vera in Campo Arañuelo.

Pridelava paradižnika (leta 2017 je znašala 2.122.000 ton) je skoncentrirana predvsem ob rečnih bregovih rek Guadiana ter Alagón-Árrago.[52]

Velik del regije spada pod zaščiteno označbo porekla (ZOP) Ribera del Guadiana, ki se deli na vinorodne podregije Ribera Alta, Tierra de Barros, Matanegra, Ribera Baja, Montánchez in Cañamero.[53] Ta ZOP ščiti vina, pridelana iz različnih sort črnega in belega grozdja.[54]

Leta 2021 je bila Estremadura za Andaluzijo druga največja regija za pridelavo riža v Španiji.[55] Zaradi suše in velike porabe vode na riževih poljih se od konca desetletja 2010 daje prednost riževim poljem brez namakanja.[56] Estremadura je, skupaj z Murcio, pomembna proizvajalka paprike, ki je v prvi vrsti namenjena španskemu trgu. Papriko gojijo v okviru zaščitene označbe porekla (ZOP) Pimentón de la Vera, ki obsega območja (comarcas) La Vera, Campo Arañuelo, Valle del Ambroz in Valle del Alagón. V letu 2020 je bilo v okviru te ZOP pridelanih 3860 ton.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 »Información Geográfica Destacada« [Geographical information data] (v španščini). Instituto Geográfico Nacional (Spain) (IGN).
  2. 1 2 3 »Annual population census 2021-2025«. INE.
  3. ↑ »EU regions by GDP, Eurostat«. www.ec.europa.eu. Pridobljeno 18. septembra 2023.
  4. ↑ Domené Sánchez 2009, str. 102.
  5. ↑ García Fitz 2002, str. 47.
  6. ↑ Clemente Ramos & Montaña Conchiña 2000, str. 14.
  7. ↑ Clemente Ramos & Montaña Conchiña 2000, str. 18.
  8. ↑ Clemente Ramos & Montaña Conchiña 2000, str. 20.
  9. ↑ Domené Sánchez 2009, str. 103.
  10. ↑ Clemente Ramos & Montaña Conchiña 2000, str. 19.
  11. ↑ Villarroel Escalante 2008, str. 1257.
  12. ↑ Bullón de Mendoza 2001, str. 46.
  13. ↑ Porrinas González 2018, str. 651.
  14. ↑ Domené Sánchez 2009, str. 101.
  15. ↑ Pino García 1985, str. 381.
  16. ↑ Díaz Gil 2010, str. 211.
  17. ↑ Clemente Ramos & Montaña Conchiña 2000, str. 27.
  18. ↑ Ladero Quesada 1992, str. 238.
  19. ↑ Ladero Quesada 1992, str. 230.
  20. ↑ Ladero Quesada 1992, str. 239.
  21. ↑ Hernández Bermejo, Sánchez Rubio & Testón Núñez 1995, str. 89.
  22. ↑ Hernández Bermejo, Sánchez Rubio & Testón Núñez 1995, str. 93.
  23. ↑ Hernández Bermejo, Sánchez Rubio & Testón Núñez 1995, str. 114.
  24. ↑ Hernández Bermejo, Sánchez Rubio & Testón Núñez 1995, str. 117.
  25. ↑ Hernández Bermejo, Sánchez Rubio & Testón Núñez 1995, str. 117–118.
  26. ↑ García Barriga 2008, str. 31.
  27. 1 2 Naranjo Sanguino, Roso Díaz & Ruiz Rodríguez 2013, str. 25.
  28. ↑ Alonso de la Torre, J.R. (6. julij 2020). »La frontera de los récords«. Hoy.
  29. ↑ Blanch Sánchez 2013, str. 446.
  30. ↑ Blanch Sánchez 2013, str. 448–449.
  31. ↑ Blanch Sánchez 2013, str. 453.
  32. ↑ Chaves Palacios 2007, str. 205–206.
  33. ↑ Chaves Palacios 2007, str. 205.
  34. ↑ Cayetano Rosado 2007, str. 1290, 1309.
  35. ↑ Cayetano Rosado 2007, str. 1309.
  36. 1 2 Chaves Palacios 2002, str. 545.
  37. ↑ Chaves Palacios 2002, str. 544.
  38. ↑ »Pico la Villuerca«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. decembra 2013. Pridobljeno 16. decembra 2013.
  39. ↑ »Evolucion de los climas de Köppen en España en el periodo 1951-2020« (PDF). Agencia Estatal de Meteorologia. Pridobljeno 4. maja 2024.
  40. ↑ Pulido et al. 2007, str. 103.
  41. ↑ »Climate normals 1991-2020« (v španščini). AEMET. Pridobljeno 10. avgusta 2025.
  42. ↑ Pulido et al. 2007, str. 103–104.
  43. ↑ Pulido et al. 2007, str. 104.
  44. ↑ INE, Instituto Nacional de Estadística, 1. januar 2006, Real Decreto 1627/2006 z dne 29. decembra 2006.
  45. ↑ The National Cyclopaedia of Useful Knowledge. Vol. V (First izd.). London: Charles Knight. 1848. str. 954.
  46. ↑ »La economía de la Comunidad Autónoma de Extremadura: diagnóstico estratégico« (PDF). Caixabank. 2019. str. 19; 42–44.
  47. ↑ Unesco.es[mrtva povezava]
  48. ↑ »Regional GDP per capita ranged from 30% to 263% of the EU average in 2018«. Eurostat. 5. marec 2020. Pridobljeno 26. junija 2024.
  49. ↑ »Unemployment rate by NUTS 2 regions«. Eurostat. 13. junij 2024. Pridobljeno 26. junija 2024.
  50. ↑ »85 municipios en la D.O. Dehesa de extremadura«. Hoy. 31. maj 2016.
  51. ↑ »Un eslabón imprescindible: Extremadura produce el 98% del tabaco que se cultiva en España«. El Economista. 4. september 2021.
  52. ↑ Vinagre, Celestino J. (11. marec 2018). »Extremadura logra su mejor campaña de tomate al crecer un 13% en 2017«. Hoy.
  53. ↑ Piñero Chacón 1999, str. 201–202.
  54. ↑ Piñero Chacón 1999, str. 202.
  55. ↑ »El sector del arroz en España teme por su futuro pese a los buenos precios«. EfeAgro. EFE. 11. maj 2021.
  56. ↑ »La sequía meteorológica pasa factura al algodón y los herbáceos del suroeste«. EFE. 12. junij 2021.
Bibliography

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Estremadura&oldid=6771037«